Page 127 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 127
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
kratkih sporočil, in ne predavanju. Nekdo izmed vprašanih je zatrdil, da
vzame mobilni telefon tudi v kopalnico, ko gre pod tuš, saj mu misel na to,
da bi ga lahko med tem časom kdo poklical in on ne bi bil dosegljiv, povzro-
ča nelagodje. Večina vprašanih je potrdila, da ima mobilni telefon vklopl-
jen ves čas, tudi ponoči, saj ne prenesejo misli na to, da ne bi bili doseglji-
vi za kak nujen klic. Tisti pa, ki se odločijo, da med delovnim sestankom,
ogledom gledališke predstave ali ponoči izklopijo telefon, so stanje nedo-
segljivosti opisovali kot moreče, nemirno. Ponovni vklop v mobilno real-
nost pa spremlja pričakovanje in evforično pregledovanje arhiva neodgo-
vorjenih klicev in prispelih kratkih sporočil.
Toda obsesija s permanentno dosegljivostjo ne izključuje dejstva, da
je mobilni telefon istočasno tudi naprava, prek katere se odvijajo razmerja
moči, od prepoznave sopripadnosti (izpis identifikacije kličočega) do iz-
ključevanja in drugih strategij upora zoper konstantno dostopnost (igno-
riranje klica ali sporočila, laganje glede lokacije) (gl. Licoppe in Heurtin
2001: 99–108; Bulc 2007: 84–85). Najbolj zaskrbljujoč del iz naše etnograf-
ske raziskave pa je, da se več kot 70 odstotkov vprašanih uporabnikov mo-
bilne telefonije precej šibko zaveda tega, kako osebna mobilna tehnologija
določa njihov vsakdan in organizacijo bivanja. Večina jo namreč osmišlja
v zelo naturalističnem (samoumevno, normalno, neizogibno) ali entuzias-
tičnem besednjaku (osvobajajoče, emancipatorno, koristno).
Sklep
Ker se vsebina prispevka ne omejuje striktno le na razumevanje družbe-
nih rab mobilnega telefona v Sloveniji, temveč je v razpravo pritegnila tudi
primere iz nekaterih drugih nacionalnih skupnosti, povezanih s posame-
znimi oblikami družbenosti, ki jo omogoča mobilna tehnologija po svetu,
so tudi naši sklepi na marsikaterem mestu rezultat branja, da so družbene
rabe mobilnega telefona specifične kulture prakse, ki niso le tehnično opre-
deljene, pač pa tudi kontekstualno pogojene glede na posamezno kulturo,
prostor, čas, situacijo, skupino in posameznika na eni strani, kakor tudi na
nadnacionalni karakter in globalne trende na drugi strani.
Glede na to, da mobilna telefonija razširja in strmo povečuje obseg
komunikacij in socialne interakcije, se postavlja vprašanje, ali tudi izbolj-
šuje kvaliteto stikov med ljudmi. Odgovor na to težavno vprašanje žal os-
taja za kak drug zapis ali raziskavo. George Myerson v knjigi Heidegger,
Habermas and the Mobile Phone (2001) primerja teoretiziranje v socialni
filozofiji o konstituciji in zaporah zadovoljive komunikacije med ljudmi s
127
kratkih sporočil, in ne predavanju. Nekdo izmed vprašanih je zatrdil, da
vzame mobilni telefon tudi v kopalnico, ko gre pod tuš, saj mu misel na to,
da bi ga lahko med tem časom kdo poklical in on ne bi bil dosegljiv, povzro-
ča nelagodje. Večina vprašanih je potrdila, da ima mobilni telefon vklopl-
jen ves čas, tudi ponoči, saj ne prenesejo misli na to, da ne bi bili doseglji-
vi za kak nujen klic. Tisti pa, ki se odločijo, da med delovnim sestankom,
ogledom gledališke predstave ali ponoči izklopijo telefon, so stanje nedo-
segljivosti opisovali kot moreče, nemirno. Ponovni vklop v mobilno real-
nost pa spremlja pričakovanje in evforično pregledovanje arhiva neodgo-
vorjenih klicev in prispelih kratkih sporočil.
Toda obsesija s permanentno dosegljivostjo ne izključuje dejstva, da
je mobilni telefon istočasno tudi naprava, prek katere se odvijajo razmerja
moči, od prepoznave sopripadnosti (izpis identifikacije kličočega) do iz-
ključevanja in drugih strategij upora zoper konstantno dostopnost (igno-
riranje klica ali sporočila, laganje glede lokacije) (gl. Licoppe in Heurtin
2001: 99–108; Bulc 2007: 84–85). Najbolj zaskrbljujoč del iz naše etnograf-
ske raziskave pa je, da se več kot 70 odstotkov vprašanih uporabnikov mo-
bilne telefonije precej šibko zaveda tega, kako osebna mobilna tehnologija
določa njihov vsakdan in organizacijo bivanja. Večina jo namreč osmišlja
v zelo naturalističnem (samoumevno, normalno, neizogibno) ali entuzias-
tičnem besednjaku (osvobajajoče, emancipatorno, koristno).
Sklep
Ker se vsebina prispevka ne omejuje striktno le na razumevanje družbe-
nih rab mobilnega telefona v Sloveniji, temveč je v razpravo pritegnila tudi
primere iz nekaterih drugih nacionalnih skupnosti, povezanih s posame-
znimi oblikami družbenosti, ki jo omogoča mobilna tehnologija po svetu,
so tudi naši sklepi na marsikaterem mestu rezultat branja, da so družbene
rabe mobilnega telefona specifične kulture prakse, ki niso le tehnično opre-
deljene, pač pa tudi kontekstualno pogojene glede na posamezno kulturo,
prostor, čas, situacijo, skupino in posameznika na eni strani, kakor tudi na
nadnacionalni karakter in globalne trende na drugi strani.
Glede na to, da mobilna telefonija razširja in strmo povečuje obseg
komunikacij in socialne interakcije, se postavlja vprašanje, ali tudi izbolj-
šuje kvaliteto stikov med ljudmi. Odgovor na to težavno vprašanje žal os-
taja za kak drug zapis ali raziskavo. George Myerson v knjigi Heidegger,
Habermas and the Mobile Phone (2001) primerja teoretiziranje v socialni
filozofiji o konstituciji in zaporah zadovoljive komunikacije med ljudmi s
127
