Page 128 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
promocijskim diskurzom telekomunikacijske industrije, ki obljublja nepo-
sredno uresničenje sanj filozofov. Toda industrija in njeni tržni planerji po-
gosto obljubljajo sanje s plitkimi slogani in trivialnim tržnim novorekom,
saj v resnici niso zmožni ponuditi resne osnove za komunikacijsko utopijo.
Kakor pravi Myerson: »V mobilni verziji imamo opravka z milijoni atomov,
ki iščejo svoj cilj, in z ustvarjanjem osnovnih stikov skozi prizmo moči omrež-
ja. V filozofovi verziji imate opravka s počasnim, jasnim 'občevanjem', sko-
zi katerega vsaka stran išče globlji stik« (2001: 27). Po Myersonovem mnenju
mobilni telefon deluje na način sistematizacije živega sveta in ga spreminja
v tehnološki narek z »nadomeščanjem pomenov s sporočili, konsenza z na-
vodili in razumevanja z informacijo« (2001: 65). Kljub temu, da bi nekateri
Myersonovo izzivalno filozofsko kritiko mobilne telefonije bržčas imeli za
idealistično, jo je vredno jemati resno.
To še zlasti velja, ker spoznanja iz številnih raziskav večinoma govo-
rijo v prid tezi, da ponudba tehnologije na trgu reproducira povpraševanje
oziroma umetno ustvarja potrebe po participaciji v recipientskih praksah
in potrošniških ideologijah (gl. Campbell 2000; Petrovčič 2007: 89–109). Ta
spoznanja pričujoča etnografska študija nekako podčrta, ko nakazuje, da je
mobilni telefon tudi naprava, s katero se odvijajo razmerja moči, od prepo-
znave sopripadnosti (izpis identifikacije klicočega) do izključevanja in dru-
gih strategij odpora zoper konstantno dostopnost (ignoriranje klica ali spo-
ročila, laganje glede lokacije) (prim. Licoppe & Heurtin 2001, 99–108; Bulc
2007, 84–85). Zaskrbljujoč je tudi visok delež vprašanih uporabnikov mo-
bilne telefonije s šibko zavestjo o tem, kako osebna mobilna tehnologija do-
loča njihov vsakdan in organizacijo bivanja. Večina jo namreč osmišlja v
zelo naturalističnem (samoumevno, normalno, neizogibno) ali entuzias-
tičnem besednjaku (osvobajajoče, emancipatorno, koristno). Drugače re-
čeno, omenjena etnografska študija signalizira, da imajo uporabniki no-
vih tehnologij precej šibko zavest o tem, da njihove rabe tehnologij niso
zgolj izolirane in racionalizirane instrumentalne rabe, marveč so družbene
prakse, ki potekajo v interakciji z drugimi praksami komercializacije (zlas-
ti z oglaševanjem in potrošništvom) v nekem okolju, skoznje pa se posle-
dično tvorijo tudi specifične navade in identitete kot produkti družbenih
rab teh tehnologij.
128
promocijskim diskurzom telekomunikacijske industrije, ki obljublja nepo-
sredno uresničenje sanj filozofov. Toda industrija in njeni tržni planerji po-
gosto obljubljajo sanje s plitkimi slogani in trivialnim tržnim novorekom,
saj v resnici niso zmožni ponuditi resne osnove za komunikacijsko utopijo.
Kakor pravi Myerson: »V mobilni verziji imamo opravka z milijoni atomov,
ki iščejo svoj cilj, in z ustvarjanjem osnovnih stikov skozi prizmo moči omrež-
ja. V filozofovi verziji imate opravka s počasnim, jasnim 'občevanjem', sko-
zi katerega vsaka stran išče globlji stik« (2001: 27). Po Myersonovem mnenju
mobilni telefon deluje na način sistematizacije živega sveta in ga spreminja
v tehnološki narek z »nadomeščanjem pomenov s sporočili, konsenza z na-
vodili in razumevanja z informacijo« (2001: 65). Kljub temu, da bi nekateri
Myersonovo izzivalno filozofsko kritiko mobilne telefonije bržčas imeli za
idealistično, jo je vredno jemati resno.
To še zlasti velja, ker spoznanja iz številnih raziskav večinoma govo-
rijo v prid tezi, da ponudba tehnologije na trgu reproducira povpraševanje
oziroma umetno ustvarja potrebe po participaciji v recipientskih praksah
in potrošniških ideologijah (gl. Campbell 2000; Petrovčič 2007: 89–109). Ta
spoznanja pričujoča etnografska študija nekako podčrta, ko nakazuje, da je
mobilni telefon tudi naprava, s katero se odvijajo razmerja moči, od prepo-
znave sopripadnosti (izpis identifikacije klicočega) do izključevanja in dru-
gih strategij odpora zoper konstantno dostopnost (ignoriranje klica ali spo-
ročila, laganje glede lokacije) (prim. Licoppe & Heurtin 2001, 99–108; Bulc
2007, 84–85). Zaskrbljujoč je tudi visok delež vprašanih uporabnikov mo-
bilne telefonije s šibko zavestjo o tem, kako osebna mobilna tehnologija do-
loča njihov vsakdan in organizacijo bivanja. Večina jo namreč osmišlja v
zelo naturalističnem (samoumevno, normalno, neizogibno) ali entuzias-
tičnem besednjaku (osvobajajoče, emancipatorno, koristno). Drugače re-
čeno, omenjena etnografska študija signalizira, da imajo uporabniki no-
vih tehnologij precej šibko zavest o tem, da njihove rabe tehnologij niso
zgolj izolirane in racionalizirane instrumentalne rabe, marveč so družbene
prakse, ki potekajo v interakciji z drugimi praksami komercializacije (zlas-
ti z oglaševanjem in potrošništvom) v nekem okolju, skoznje pa se posle-
dično tvorijo tudi specifične navade in identitete kot produkti družbenih
rab teh tehnologij.
128
