Page 201 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 201
trst, gorica in istra: glasbena prepletanja
v Rim in leto pozneje je z rimskimi sodelavci spodbudil delovanje italijan-
ske psihoanalitične družbe. Weiss je bil stalni gost pri Venezianijevih in ob
duševni bolezni mladega Bruna, najbolj glasbeno nadarjenega otroka dru-
žine Veneziani, so prav njega vprašali za nasvet in se skupaj odločili za pre-
gled na Dunaju pri Freudu. Bruno je bil umetniška duša, zanimale so ga
vzhodne filozofije in seveda glasba. Nagnjen je bil k istospolnim odnosom
in jemanju mamil.
Tržaški konservatorij
Posebno obravnavo si zasluži ustanovitev tržaškega konservatorija v drža-
vi, ki je bila še vedno avstro-ogrsko cesarstvo. Ob koncu 19. stoletja je ita-
lijansko meščanstvo v Trstu hotelo postaviti javni glasbeni konservatorij,
ki bi mladini omogočal, da se akademsko izobrazi za številne inštrumen-
te. Sočasno sta se oblikovali dve prošnji, ki sta ju pripravila Roberto Catolla
in Filippo Manara. Zelo zanimivo je, da sta oba pred tem sodelovala v Ko-
pru kot glasbena učitelja. Roberto Catolla je bil Tržačan, Filippo Manara pa
je bil doma iz Imole in je pred Koprom poučeval v Splitu in Novem gradu.
Leta 1900 se je preselil v Trst, kjer je postal med drugim tudi glasbeni kri-
tik krajevnega časopisa Il Piccolo. Tako Catolla kot Manara sta poslala pro-
šnjo na Dunaj, da bi lahko odprla glasbeni licej. Manara je pripravil učni
načrt po zgledu Bologne (kjer je tudi sam diplomiral) in Dunaja. 9. januar-
ja 1902 je poslal prošnjo na tržaško vladno namestništvo in čakal na odgo-
vor do 15. decembra.
Manaru so prošnjo zavrnili, ker ne on ne nekateri njegovi profesor-
ji niso imeli avstrijskega državljanstva, Catolli pa so jo odobrili, čeprav je v
šolskem statutu jasno pisalo, da ima »glasbeni licej v Trstu kot učni jezik ita-
lijanščino in je tako prvi institut te vrste v kraljestvu«.19 Za Manarov glasbeni
licej se je angažiral odv. Felice Venezian, ki je imel podporo poslancev Atti-
lia Hortisa, Felicea Bennatia in Leopolda Mauronerja. Dunajska vlada je ob
ponovni prošnji dovolila ustanovitev le pod pogojem, da so bodoči usluž-
benci avstrijski državljani. Šolo so poimenovali (ob dovoljenju piranske ob-
čine) po Giuseppeju Tartiniju, ker so mnogim ostala v spominu množična
odmevna praznovanja ob postavitvi Tartinijevega kipa v Piranu. Kmalu je
Manarov licej prešel od začetnih 182 vpisanih k skoraj 300. Po slabem letu
so se nekateri profesorji odločili, da ustanovijo še eno glasbeno šolo, ki se
je pozneje preimenovala v Konservatorij Giuseppe Verdi. 15. februarja 1904
so pridobili dovoljenje, da odprejo novo šolo, ta se je imenovala glasbeni
19 Radole, Le scuole musicali a Trieste, 36.
199
v Rim in leto pozneje je z rimskimi sodelavci spodbudil delovanje italijan-
ske psihoanalitične družbe. Weiss je bil stalni gost pri Venezianijevih in ob
duševni bolezni mladega Bruna, najbolj glasbeno nadarjenega otroka dru-
žine Veneziani, so prav njega vprašali za nasvet in se skupaj odločili za pre-
gled na Dunaju pri Freudu. Bruno je bil umetniška duša, zanimale so ga
vzhodne filozofije in seveda glasba. Nagnjen je bil k istospolnim odnosom
in jemanju mamil.
Tržaški konservatorij
Posebno obravnavo si zasluži ustanovitev tržaškega konservatorija v drža-
vi, ki je bila še vedno avstro-ogrsko cesarstvo. Ob koncu 19. stoletja je ita-
lijansko meščanstvo v Trstu hotelo postaviti javni glasbeni konservatorij,
ki bi mladini omogočal, da se akademsko izobrazi za številne inštrumen-
te. Sočasno sta se oblikovali dve prošnji, ki sta ju pripravila Roberto Catolla
in Filippo Manara. Zelo zanimivo je, da sta oba pred tem sodelovala v Ko-
pru kot glasbena učitelja. Roberto Catolla je bil Tržačan, Filippo Manara pa
je bil doma iz Imole in je pred Koprom poučeval v Splitu in Novem gradu.
Leta 1900 se je preselil v Trst, kjer je postal med drugim tudi glasbeni kri-
tik krajevnega časopisa Il Piccolo. Tako Catolla kot Manara sta poslala pro-
šnjo na Dunaj, da bi lahko odprla glasbeni licej. Manara je pripravil učni
načrt po zgledu Bologne (kjer je tudi sam diplomiral) in Dunaja. 9. januar-
ja 1902 je poslal prošnjo na tržaško vladno namestništvo in čakal na odgo-
vor do 15. decembra.
Manaru so prošnjo zavrnili, ker ne on ne nekateri njegovi profesor-
ji niso imeli avstrijskega državljanstva, Catolli pa so jo odobrili, čeprav je v
šolskem statutu jasno pisalo, da ima »glasbeni licej v Trstu kot učni jezik ita-
lijanščino in je tako prvi institut te vrste v kraljestvu«.19 Za Manarov glasbeni
licej se je angažiral odv. Felice Venezian, ki je imel podporo poslancev Atti-
lia Hortisa, Felicea Bennatia in Leopolda Mauronerja. Dunajska vlada je ob
ponovni prošnji dovolila ustanovitev le pod pogojem, da so bodoči usluž-
benci avstrijski državljani. Šolo so poimenovali (ob dovoljenju piranske ob-
čine) po Giuseppeju Tartiniju, ker so mnogim ostala v spominu množična
odmevna praznovanja ob postavitvi Tartinijevega kipa v Piranu. Kmalu je
Manarov licej prešel od začetnih 182 vpisanih k skoraj 300. Po slabem letu
so se nekateri profesorji odločili, da ustanovijo še eno glasbeno šolo, ki se
je pozneje preimenovala v Konservatorij Giuseppe Verdi. 15. februarja 1904
so pridobili dovoljenje, da odprejo novo šolo, ta se je imenovala glasbeni
19 Radole, Le scuole musicali a Trieste, 36.
199
