Page 414 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 414
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
vanem obdobju. Avtorica razišče, kdo so bili prvi diplomanti oddelka za
klavir in kje so nadaljevali svojo kariero. Analizira tudi učni načrt, priča-
kovano raven pripravljenosti študentov, pravila glede discipline itd. Usta-
novitev oddelka za klavir je bila zelo ambiciozna, kar lahko sklepamo po
visokih merilih sprejemnih izpitov, prizadevanjih akademije, da pridobi
prvovrstne instrumente za igranje in vadbo, ter uglednih profesorjih, ki so
jih najeli za učenje klavirja. Pianisti, zaposleni na beograjski akademiji, so
študirali v drugih evropskih središčih, zato prispevek obravnava tudi kla-
virske šole, ki so jih predstavljali. Ker ni ohranjenih zvočnih posnetkov, se
analiza opira na arhivsko gradivo in druge pisne vire – metodologije, uč-
benike, pričevanja profesorjev in študentov –, ob pomoči katerih celovito
predstavi začetke beograjske šole klavirja. Avtorica zaključi, da terciarna
pianistična izobrazba v Srbiji ni bila avtohtona, temveč eklektična, saj je ab-
sorbirala zapuščine številnih tradicij.
Ključne besede: Akademija za glasbo v Beogradu, oddelek za klavir, terciar-
no glasbeno izobraževanje, Emil Hajek, beograjska glasbena šola
Niall O’Loughlin
V senci Parryja, Stanforda in Mackenzieja: poučevanje
glasbene kompozicije na glavnih londonskih konservatorijih
med 1918 in 1945
Leta 1822 je bila v Londonu kot prvi konservatorij v Veliki Britaniji usta-
novljena Kraljeva akademija za glasbo, katere prvi predstojniki so bili pre-
senetljivo vsi skladatelji. Po težavah v sedemdesetih letih 19. stoletja je do-
živela izjemen napredek pod vodstvom še enega skladatelja, Alexandra
Mackenzieja. Leta 1876 je nastala nova ustanova, Državna glasbena
šola, ki pa se ni izkazala za dovolj dobro in je bila leta 1883 preoblikovana
v Kraljevi kolidž za glasbo pod vodstvom Georgea Grova (znanega zaradi
slovarja) in pozneje znanega skladatelja Huberta Parryja. Leta 1918 sta obe
ustanovi dosegli enega od vrhuncev: pomembna mesta so zasedli slavni
glasbeniki in jima tako zagotovili status. Po zgledu Parryja, ki je umrl leta
1918, in Mackenzieja, ki je živel do leta 1924, ter tudi uglednega profesorja s
kolidža, Charlesa Villiersa Stanforda, je poučevanje kompozicije cvetelo na
obeh konservatorijih. Kljub ugodnim okoliščinam so bili nazori še vedno
močno konservativni. Nekateri študenti kompozicije so bili zadovoljni z
delom v okvirno romantičnem jeziku in so dosegali uspehe
v konservativnem glasbenem okolju. Dva od najboljših Stanfordovih učen-
cev, Gustav Holst in Ralph Vaughan Williams, ki sta pozneje zasenčila svo-
412
vanem obdobju. Avtorica razišče, kdo so bili prvi diplomanti oddelka za
klavir in kje so nadaljevali svojo kariero. Analizira tudi učni načrt, priča-
kovano raven pripravljenosti študentov, pravila glede discipline itd. Usta-
novitev oddelka za klavir je bila zelo ambiciozna, kar lahko sklepamo po
visokih merilih sprejemnih izpitov, prizadevanjih akademije, da pridobi
prvovrstne instrumente za igranje in vadbo, ter uglednih profesorjih, ki so
jih najeli za učenje klavirja. Pianisti, zaposleni na beograjski akademiji, so
študirali v drugih evropskih središčih, zato prispevek obravnava tudi kla-
virske šole, ki so jih predstavljali. Ker ni ohranjenih zvočnih posnetkov, se
analiza opira na arhivsko gradivo in druge pisne vire – metodologije, uč-
benike, pričevanja profesorjev in študentov –, ob pomoči katerih celovito
predstavi začetke beograjske šole klavirja. Avtorica zaključi, da terciarna
pianistična izobrazba v Srbiji ni bila avtohtona, temveč eklektična, saj je ab-
sorbirala zapuščine številnih tradicij.
Ključne besede: Akademija za glasbo v Beogradu, oddelek za klavir, terciar-
no glasbeno izobraževanje, Emil Hajek, beograjska glasbena šola
Niall O’Loughlin
V senci Parryja, Stanforda in Mackenzieja: poučevanje
glasbene kompozicije na glavnih londonskih konservatorijih
med 1918 in 1945
Leta 1822 je bila v Londonu kot prvi konservatorij v Veliki Britaniji usta-
novljena Kraljeva akademija za glasbo, katere prvi predstojniki so bili pre-
senetljivo vsi skladatelji. Po težavah v sedemdesetih letih 19. stoletja je do-
živela izjemen napredek pod vodstvom še enega skladatelja, Alexandra
Mackenzieja. Leta 1876 je nastala nova ustanova, Državna glasbena
šola, ki pa se ni izkazala za dovolj dobro in je bila leta 1883 preoblikovana
v Kraljevi kolidž za glasbo pod vodstvom Georgea Grova (znanega zaradi
slovarja) in pozneje znanega skladatelja Huberta Parryja. Leta 1918 sta obe
ustanovi dosegli enega od vrhuncev: pomembna mesta so zasedli slavni
glasbeniki in jima tako zagotovili status. Po zgledu Parryja, ki je umrl leta
1918, in Mackenzieja, ki je živel do leta 1924, ter tudi uglednega profesorja s
kolidža, Charlesa Villiersa Stanforda, je poučevanje kompozicije cvetelo na
obeh konservatorijih. Kljub ugodnim okoliščinam so bili nazori še vedno
močno konservativni. Nekateri študenti kompozicije so bili zadovoljni z
delom v okvirno romantičnem jeziku in so dosegali uspehe
v konservativnem glasbenem okolju. Dva od najboljših Stanfordovih učen-
cev, Gustav Holst in Ralph Vaughan Williams, ki sta pozneje zasenčila svo-
412
