Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 51
igor grdina
do ga je razglasil Ferdinand II., bi utegnil pri naslednjih volitvah cesarja
kot visoki plemič in vojskovodja igrati vidno ali celo odločujočo vlogo.
Če bi mu uspelo končati veliki spopad, kar je gotovo bil Wallensteinov
cilj, bi bilo njegovo mnenje imelo težo tako pri protestantskih kakor tudi
pri nekaterih katoliških volilnikih. Generalisim je postal zanimiv celo
za Francoze in zelo tajni neposredni stiki med njim in krogi okoli kar-
dinala Richelieuja so bili vzpostavljeni leta 1633.32
A Wallenstein se je – ne glede na to, kje so bile meje njegovih strem
ljenj – vedel, kakor da ni pomagal za vselej zaviti vratu stanovski mo-
narhiji na Češkem. Pa da je z uspehi svojega orožja krepil moč mo-
narha v celotnem Cesarstvu. Njegovo ravnanje v zadnjih letih, ki je
izdajalo samostojnost, je vsekakor posegalo na področja, za katera je
Ferdinand II. sodil, da so izključno v njegovi pristojnosti. Za srednje-
evropske Habsburžane je bilo še posebej zoprno dejstvo, da so novega
Marsa cenili tudi na dvoru njihovih španskih sorodnikov. Tako Filip IV.
kakor njegov favorit, grof-vojvoda de Olivares, sta zelo zaupala njego-
vi presoji. Mogočni španski minister, ki se je pozneje izkazal za slabega
protiigralca svojemu francoskemu kolegu kardinalu Richelieuju (Elliott
1984) – čeprav ga je Velázques ovekovečil imenitneje, kakor je kdor koli
njegovega usodnega tekmeca v škrlatni opravi –, je menil, da generali-
sim o tem, kaj je treba storiti v vojni, nemara razume več kakor tisti, ki
k njemu pošiljajo sle (z ukazi) (Höbelt 2008, 66). Ferdinand II. se na ve-
čer svojega življenja očitno celo zaveznikom ni več zdel najpametnejši
človek pod svojim žezlom ...
Potemtakem je bila zahrbtna Wallensteinova likvidacija, ki so jo 25.
februarja 1634 v Chebu izvedli cesarjevi volji poslušni oficirji, logična po-
teza. Enako pa je mogoče reči tudi za konfiskacijo njegovih posesti (Bilek
1882, 751 in dalje) ter za generalisimovo nadomestitev s prestolonasledni-
kom Ferdinandom III. (Höbelt 2008, 63–68). Prav ta poteza najjasneje
razkriva razumevanja in strahove dvora. Poveljnik cesarske armade naj
po sodbi Ferdinanda II. in njegove najožje okolice ne bi samo zmagal v
vojni, ki se je tedaj vlekla že več kot desetletje in pol, temveč tudi zago-
tovil avstrijskim Habsburžanom trajno obvladovanje prestola največje
32 Kollmann 2001, 220–24, 226, 227.
49
do ga je razglasil Ferdinand II., bi utegnil pri naslednjih volitvah cesarja
kot visoki plemič in vojskovodja igrati vidno ali celo odločujočo vlogo.
Če bi mu uspelo končati veliki spopad, kar je gotovo bil Wallensteinov
cilj, bi bilo njegovo mnenje imelo težo tako pri protestantskih kakor tudi
pri nekaterih katoliških volilnikih. Generalisim je postal zanimiv celo
za Francoze in zelo tajni neposredni stiki med njim in krogi okoli kar-
dinala Richelieuja so bili vzpostavljeni leta 1633.32
A Wallenstein se je – ne glede na to, kje so bile meje njegovih strem
ljenj – vedel, kakor da ni pomagal za vselej zaviti vratu stanovski mo-
narhiji na Češkem. Pa da je z uspehi svojega orožja krepil moč mo-
narha v celotnem Cesarstvu. Njegovo ravnanje v zadnjih letih, ki je
izdajalo samostojnost, je vsekakor posegalo na področja, za katera je
Ferdinand II. sodil, da so izključno v njegovi pristojnosti. Za srednje-
evropske Habsburžane je bilo še posebej zoprno dejstvo, da so novega
Marsa cenili tudi na dvoru njihovih španskih sorodnikov. Tako Filip IV.
kakor njegov favorit, grof-vojvoda de Olivares, sta zelo zaupala njego-
vi presoji. Mogočni španski minister, ki se je pozneje izkazal za slabega
protiigralca svojemu francoskemu kolegu kardinalu Richelieuju (Elliott
1984) – čeprav ga je Velázques ovekovečil imenitneje, kakor je kdor koli
njegovega usodnega tekmeca v škrlatni opravi –, je menil, da generali-
sim o tem, kaj je treba storiti v vojni, nemara razume več kakor tisti, ki
k njemu pošiljajo sle (z ukazi) (Höbelt 2008, 66). Ferdinand II. se na ve-
čer svojega življenja očitno celo zaveznikom ni več zdel najpametnejši
človek pod svojim žezlom ...
Potemtakem je bila zahrbtna Wallensteinova likvidacija, ki so jo 25.
februarja 1634 v Chebu izvedli cesarjevi volji poslušni oficirji, logična po-
teza. Enako pa je mogoče reči tudi za konfiskacijo njegovih posesti (Bilek
1882, 751 in dalje) ter za generalisimovo nadomestitev s prestolonasledni-
kom Ferdinandom III. (Höbelt 2008, 63–68). Prav ta poteza najjasneje
razkriva razumevanja in strahove dvora. Poveljnik cesarske armade naj
po sodbi Ferdinanda II. in njegove najožje okolice ne bi samo zmagal v
vojni, ki se je tedaj vlekla že več kot desetletje in pol, temveč tudi zago-
tovil avstrijskim Habsburžanom trajno obvladovanje prestola največje
32 Kollmann 2001, 220–24, 226, 227.
49
