Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 50
razprave, študije
kovitostjo. Njegove čete, ki so bile zbrane na podoben način kot tiste,
na katerih čelu je Wallenstein stal pred odpustom poleti 1630, so sep-
tembra 1632 po hudih bojih zabeležile uspeh pri Zirndorfu, nato pa so
bojišče potisnile še dlje proti severu. Novembra so se s Švedi in njihovi-
mi zavezniki vnovič spopadle pri Lützenu. Wallensteinova armada, ki
se je zaradi poprejšnjih naglih premikov tamkaj lahko bojevala zgolj z
glavnino – kar je bila s čisto vojaškega stališča gotovo napaka (Parker
1991, 211) –, se je po siloviti bitki, sredi katere je že skoraj zabeležila po-
polno zmago, sicer umaknila, toda protestanti so izgubili svojega vo-
ditelja: Gustav II. Adolf je padel v boju s cesarjevimi kirasirji (Barudio
1998, 604–17). Švedi nasprotnika, ki je po krvavem boju dobil okrepit-
ve, niso mogli zasledovati.
Lützen je pomenil nov mejnik v tridesetletni vojni: odtlej strani, ki
sta se spopadali, nista bili več opredeljeni primarno versko. V taboru, ki
je nasprotoval cesarju Ferdinandu II. in njegovim zaveznikom, je prvo
besedo povsem očitno dobila Francija. Spremembo so zaznali vsi: habs
burški monarh se je čutil čedalje nelagodneje spričo Wallensteinovega
vodenja svoje armade, saj je generalisim, ki ni kazal odpora do dogovo-
rov z ljudmi druge vere in jih je celo jemal med svoje najemnike, kot nih-
če na katoliški strani ustrezal profilu potencialnega arhitekta miru. A to
ni bila samo možnost, temveč je začela postajati tudi realnost: novi Mars
je uspel navezati stike s predstavniki nasprotne strani. Kakšni so bili nje-
govi nameni in načrti, je toliko in toliko stoletij pozneje težko reči: zgo-
dovinarji so se dolgo prerekali o tem in zagovarjali opazno različna sta-
lišča.31 Svoje je v interpretacijo generalisimovih ravnanj dodal še vpliv
znamenite in sugestivne Schillerjeve trilogije o češkem generalisimu. V
vsakem primeru pa se je Wallenstein, ki po Lützenu ni kazal večje za
vzetosti za bojevanje in je bolj z manevriranjem kakor z bitkami dose-
gal svoje neposredne operativne cilje, zdel nevaren. Zamiranje vojaške
aktivnosti se je marsikomu že zdelo iskanje poti do vseobsežnega miru.
Čeprav generalisim ni več obvladoval Mecklenburga, za katerega vojvo-
31 Za potek pretresa »Wallensteinovega problema«, tj. vojskovodjeve politike v času
drugega generalata, v klasičnih študijah glej: Pekař 1937, 1–49. O sedanjem stanju
prim. Albrecht 1998, 668, 669; Kollmann 2001; Rebitsch 2010.
48
kovitostjo. Njegove čete, ki so bile zbrane na podoben način kot tiste,
na katerih čelu je Wallenstein stal pred odpustom poleti 1630, so sep-
tembra 1632 po hudih bojih zabeležile uspeh pri Zirndorfu, nato pa so
bojišče potisnile še dlje proti severu. Novembra so se s Švedi in njihovi-
mi zavezniki vnovič spopadle pri Lützenu. Wallensteinova armada, ki
se je zaradi poprejšnjih naglih premikov tamkaj lahko bojevala zgolj z
glavnino – kar je bila s čisto vojaškega stališča gotovo napaka (Parker
1991, 211) –, se je po siloviti bitki, sredi katere je že skoraj zabeležila po-
polno zmago, sicer umaknila, toda protestanti so izgubili svojega vo-
ditelja: Gustav II. Adolf je padel v boju s cesarjevimi kirasirji (Barudio
1998, 604–17). Švedi nasprotnika, ki je po krvavem boju dobil okrepit-
ve, niso mogli zasledovati.
Lützen je pomenil nov mejnik v tridesetletni vojni: odtlej strani, ki
sta se spopadali, nista bili več opredeljeni primarno versko. V taboru, ki
je nasprotoval cesarju Ferdinandu II. in njegovim zaveznikom, je prvo
besedo povsem očitno dobila Francija. Spremembo so zaznali vsi: habs
burški monarh se je čutil čedalje nelagodneje spričo Wallensteinovega
vodenja svoje armade, saj je generalisim, ki ni kazal odpora do dogovo-
rov z ljudmi druge vere in jih je celo jemal med svoje najemnike, kot nih-
če na katoliški strani ustrezal profilu potencialnega arhitekta miru. A to
ni bila samo možnost, temveč je začela postajati tudi realnost: novi Mars
je uspel navezati stike s predstavniki nasprotne strani. Kakšni so bili nje-
govi nameni in načrti, je toliko in toliko stoletij pozneje težko reči: zgo-
dovinarji so se dolgo prerekali o tem in zagovarjali opazno različna sta-
lišča.31 Svoje je v interpretacijo generalisimovih ravnanj dodal še vpliv
znamenite in sugestivne Schillerjeve trilogije o češkem generalisimu. V
vsakem primeru pa se je Wallenstein, ki po Lützenu ni kazal večje za
vzetosti za bojevanje in je bolj z manevriranjem kakor z bitkami dose-
gal svoje neposredne operativne cilje, zdel nevaren. Zamiranje vojaške
aktivnosti se je marsikomu že zdelo iskanje poti do vseobsežnega miru.
Čeprav generalisim ni več obvladoval Mecklenburga, za katerega vojvo-
31 Za potek pretresa »Wallensteinovega problema«, tj. vojskovodjeve politike v času
drugega generalata, v klasičnih študijah glej: Pekař 1937, 1–49. O sedanjem stanju
prim. Albrecht 1998, 668, 669; Kollmann 2001; Rebitsch 2010.
48
