Page 172 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Mostovi med formalnim in neformalnim glasbenim izobraževanjem, leto 15, zvezek 31 / Year 15, Issue 31, 2019
P. 172
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 31. zvezek
Glasbene matice,1 kasneje pa se je v inštrumentalni igri (klavir, violina in orgle) ter
teoretiènih predmetih zasebno izpopolnjeval pri Antonu Lajovicu in Karlu Bervarju.2 V
glasbeno zgodovino se je sprva zapisal kot društveni glasbenik, saj ga je e v mladih letih
pomembno zaznamovalo delovanje v veè ljubljanskih pevskih društvih. Globlje
umetniške sledi je pustil v ljubljanskem pevskem društvu Slavec, kjer je med letoma 1920
in 1922 kot zborovodja3 in poustvarjalec po el obetajoèe kritike.4 V tem èasu se je
proslavil še kot odlièen pianist, koncertni spremljevalec in izviren improvizator. Leto
1926 predstavlja v njegovem ivljenju pomemben mejnik, saj so ga anga irali kot
korepetitorja in pomo nega dirigenta v ljubljanski Operi,5 hkrati pa je na priporoèilo
Mateja Hubada prevzel mesto zborovodje Narodnega eleznièarskega glasbenega društva
Sloga. V Slogi je bil vsestransko aktiven do leta 1946, ko je sprejel povabilo mariborske
opere, ki se je po vojni na novo formirala. V štajerski prestolnici se je popolnoma zapisal
glasbi in prešel od društvenega v profesionalnega glasbenika. Mariborski milje je
pomembno zaznamoval s svojim dirigentskim delom v SNG Maribor ter s pedagoškim
udejstvovanjem na tedanji Srednji glasbeni šoli, kjer je od leta 1947 do 1952 pouèeval
zgodovino glasbe, solfeggio in klavir.6 Ob vsem tem je manj znano njegovo delovanje na
podroèju organizacije društvenega glasbenega šolstva ter publicistike, zlasti v èasu med
obema vojnama in med drugo svetovno vojno v Ljubljani.
Pomanjkanje uèil glasbenega pouka in vzroki za izdajo glasila
Uèila e od nekdaj predstavljajo pomemben element izobra evanja. Skozi èas so jih
obravnavali mnogi avtorji, kar se med drugim ka e v številnih definicijah in opredelitvah
pojma. Veèini je skupno mnenje, da predstavljajo vir novih informacij, ki jih uèenci
pridobivajo pod uèiteljevim vodstvom ali samostojno. Med uèila uvršèamo vsa sredstva
ali predmete, preko katerih uèenci usvajajo znanje. Najpogostejša so t. i. tekstualna uèila,
med katera sodijo uèbeniki, priroèniki, delovni zvezki, uèni listi, èasopisi, revije,
leksikoni idr.7
V èasu med obema vojnama so uèitelji glasbenega pouka uporabljali literaturo, ki je
vsebovala zgolj osnovne teoretiène zakonitosti in pevske primere.8 Medtem so se v veèjih
izobra evalnih središèih (npr. Dunaj, Praga) razvijali modernejši pristopi za pouèevanje
glasbe. Do kakšne mere se je Svetel med študijem prava v Pragi seznanil s tovrstnimi
spoznanji, ni znano, predvidevamo pa, da ga je kot dobro podkovanega glasbenika to
podroèje zanimalo. Kot ka e njegova delovna vnema, se je zavedal dejstva, da je na
domaèih tleh primanjkovalo ustrezne didaktiène literature oziroma uèil, ki bi ponujali
1 Izvestje »Glasbene Matice« v Ljubljani o 37. društvenem letu 1908/9, Ljubljana: Glasbena matica, 1909,
str. 29.
2 Heribert Svetel je kratko avtobiografijo spisal leta 1936 za radijsko oddajo z naslovom Skladateljska ura
Heriberta Svetla. NUK, Glasbena zbirka, mapa Heribert Svetel.
3 Svetel v pismu Ludviku Zepièu (19. 9. 1958). NUK, Glasbena zbirka, mapa Heribert Svetel.
4 Emil Adamiè, »Koncert Pevskega društva Slavec.« V: Slovenski narod, 3. december 1920, let. 53, št. 277,
str. 3; P. V., »Iz Rogaške Slatine.« V: Slovenski narod, 2. avgust 1921, let. 54, št. 170, str. 3. Polno ime
avtorja neznano.
5 Gledališki list. Opera (1929/1930), let. 9, št. 4.
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-L4AS0OIJ (dostopno 22. 10. 2019)
6 Manica Špendal, Iz mariborske glasbene zgodovine (Maribor: Obzorja, 2000), str. 293.
7 Karel Podhostnik, Didaktika (Ljubljana: Pedagoška akademija, 1981), str. 198.
8 Luèka Winkler Kuret, Zdaj je nauka zlati èas (Nova Gorica: Educa, 2006), str. 155–159.
170
Glasbene matice,1 kasneje pa se je v inštrumentalni igri (klavir, violina in orgle) ter
teoretiènih predmetih zasebno izpopolnjeval pri Antonu Lajovicu in Karlu Bervarju.2 V
glasbeno zgodovino se je sprva zapisal kot društveni glasbenik, saj ga je e v mladih letih
pomembno zaznamovalo delovanje v veè ljubljanskih pevskih društvih. Globlje
umetniške sledi je pustil v ljubljanskem pevskem društvu Slavec, kjer je med letoma 1920
in 1922 kot zborovodja3 in poustvarjalec po el obetajoèe kritike.4 V tem èasu se je
proslavil še kot odlièen pianist, koncertni spremljevalec in izviren improvizator. Leto
1926 predstavlja v njegovem ivljenju pomemben mejnik, saj so ga anga irali kot
korepetitorja in pomo nega dirigenta v ljubljanski Operi,5 hkrati pa je na priporoèilo
Mateja Hubada prevzel mesto zborovodje Narodnega eleznièarskega glasbenega društva
Sloga. V Slogi je bil vsestransko aktiven do leta 1946, ko je sprejel povabilo mariborske
opere, ki se je po vojni na novo formirala. V štajerski prestolnici se je popolnoma zapisal
glasbi in prešel od društvenega v profesionalnega glasbenika. Mariborski milje je
pomembno zaznamoval s svojim dirigentskim delom v SNG Maribor ter s pedagoškim
udejstvovanjem na tedanji Srednji glasbeni šoli, kjer je od leta 1947 do 1952 pouèeval
zgodovino glasbe, solfeggio in klavir.6 Ob vsem tem je manj znano njegovo delovanje na
podroèju organizacije društvenega glasbenega šolstva ter publicistike, zlasti v èasu med
obema vojnama in med drugo svetovno vojno v Ljubljani.
Pomanjkanje uèil glasbenega pouka in vzroki za izdajo glasila
Uèila e od nekdaj predstavljajo pomemben element izobra evanja. Skozi èas so jih
obravnavali mnogi avtorji, kar se med drugim ka e v številnih definicijah in opredelitvah
pojma. Veèini je skupno mnenje, da predstavljajo vir novih informacij, ki jih uèenci
pridobivajo pod uèiteljevim vodstvom ali samostojno. Med uèila uvršèamo vsa sredstva
ali predmete, preko katerih uèenci usvajajo znanje. Najpogostejša so t. i. tekstualna uèila,
med katera sodijo uèbeniki, priroèniki, delovni zvezki, uèni listi, èasopisi, revije,
leksikoni idr.7
V èasu med obema vojnama so uèitelji glasbenega pouka uporabljali literaturo, ki je
vsebovala zgolj osnovne teoretiène zakonitosti in pevske primere.8 Medtem so se v veèjih
izobra evalnih središèih (npr. Dunaj, Praga) razvijali modernejši pristopi za pouèevanje
glasbe. Do kakšne mere se je Svetel med študijem prava v Pragi seznanil s tovrstnimi
spoznanji, ni znano, predvidevamo pa, da ga je kot dobro podkovanega glasbenika to
podroèje zanimalo. Kot ka e njegova delovna vnema, se je zavedal dejstva, da je na
domaèih tleh primanjkovalo ustrezne didaktiène literature oziroma uèil, ki bi ponujali
1 Izvestje »Glasbene Matice« v Ljubljani o 37. društvenem letu 1908/9, Ljubljana: Glasbena matica, 1909,
str. 29.
2 Heribert Svetel je kratko avtobiografijo spisal leta 1936 za radijsko oddajo z naslovom Skladateljska ura
Heriberta Svetla. NUK, Glasbena zbirka, mapa Heribert Svetel.
3 Svetel v pismu Ludviku Zepièu (19. 9. 1958). NUK, Glasbena zbirka, mapa Heribert Svetel.
4 Emil Adamiè, »Koncert Pevskega društva Slavec.« V: Slovenski narod, 3. december 1920, let. 53, št. 277,
str. 3; P. V., »Iz Rogaške Slatine.« V: Slovenski narod, 2. avgust 1921, let. 54, št. 170, str. 3. Polno ime
avtorja neznano.
5 Gledališki list. Opera (1929/1930), let. 9, št. 4.
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-L4AS0OIJ (dostopno 22. 10. 2019)
6 Manica Špendal, Iz mariborske glasbene zgodovine (Maribor: Obzorja, 2000), str. 293.
7 Karel Podhostnik, Didaktika (Ljubljana: Pedagoška akademija, 1981), str. 198.
8 Luèka Winkler Kuret, Zdaj je nauka zlati èas (Nova Gorica: Educa, 2006), str. 155–159.
170
