Page 10 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 10
Uvod
postavlja korist in blaginjo vecˇjega števila ljudi (Harris 2002). To pa
zahteva premik v nacˇinu delovanja, ki temelji na motivaciji po vecˇ-
jem zadovoljstvu, povezovanju in solidarnosti. V ozadju delovanja je
temeljno vprašanje, kako ustvariti novo »stvarnost in normalnost«.
Gre za premik k novim razvojnim paradigmam, kjer se izpostavlja
osebna in neposredna odgovornost do širše družbene razsežnosti.
Razmišljanja o tem, kako se spopasti z nastalimi družbenimi iz-
zivi sodobnega cˇasa, sovpadajo s pozivi k iskanju modelov za preži-
vetje in kolektivnih rešitev za obstoj obstojecˇe družbe. Pojav okolj-
ske etike in zavesti1 sovpada z zavedanjem okoljske problematike in
pripravljenostjo za odgovorno obnašanje v odnosu do okolja, pri cˇe-
mer gre v prvi vrsti za odgovorno stališcˇe posameznika do njegovega
življenjskega okolja. Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v
10 postmodernizmu izraz izgube zaupanja v stalno rast in razvoj, ki sta
v moderni vodila do univerzalnega napredka na racˇun izkorišcˇanja.
S tem se je povecˇala tudi skrb zaradi narašcˇajocˇega tveganja za oko-
lje (Kirn 2003). Teoreticˇni razmisleki o okoljskih problemih imajo v
družboslovni znanosti znacˇaj paradigmatskih sprememb glede ra-
zumevanja družbenega razvoja, ekonomije, narave in etike. Razpra-
ve in odgovori se odvijajo v smeri odgovornosti. Temelj odgovorno-
sti za cˇloveško ravnanje v odnosu do prihodnosti zajema usmeritev
v trajnostni razvoj, ki je odgovor na nevarnosti, povezane s tveganji
moderne družbe.
Odgovornost osredotocˇamo na ožji raziskovalni segment razisko-
vanja na podrocˇju turizma. Prizadevanja ekološko ozavešcˇenih tu-
ristov se odvijajo v smeri ohranjanja narave, zavedajocˇ se pomena
soodvisnosti cˇloveka in narave. Odnos do narave se izraža v obcˇutlji-
vosti in iskanju vira resnice in avtenticˇnosti ter v dvigu zavesti med
dolocˇeno populacijo potrošnikov v vlogi turistov, ki se zavedajo te-
žav in so cˇedalje dovzetnejši ter bolj ozavešcˇeni glede lastnega vpli-
va na okolje, povezanega z nacˇinom preživljanja prostega cˇasa (Kri-
ppendorf 1984). Okoljski pogoji bodo vedno vplivali na ljudi in ob-
cˇutek zadovoljstva z življenjem, bodisi z neposrednim ucˇinkom prek
vplivov na estetiko, prepoznavnost, lokalno okolje ali s posrednimi
1. Pionir ekološke etike Aldo Leopold (1933) je razvil svoj koncept, ko je po dru-
gi svetovni vojni ekologija opozorila na usodno povezanost cˇloveka in narave. Nove
razsežnosti je ekološka, kasneje širše pojmovana okoljska, etika dobila šele v zadnjih
štiridesetih letih, ko so se pojavili pomisleki o novi nevarnosti za cˇloveštvo, ki izvira iz
znanstveno-tehnološke zmožnosti napredka.
postavlja korist in blaginjo vecˇjega števila ljudi (Harris 2002). To pa
zahteva premik v nacˇinu delovanja, ki temelji na motivaciji po vecˇ-
jem zadovoljstvu, povezovanju in solidarnosti. V ozadju delovanja je
temeljno vprašanje, kako ustvariti novo »stvarnost in normalnost«.
Gre za premik k novim razvojnim paradigmam, kjer se izpostavlja
osebna in neposredna odgovornost do širše družbene razsežnosti.
Razmišljanja o tem, kako se spopasti z nastalimi družbenimi iz-
zivi sodobnega cˇasa, sovpadajo s pozivi k iskanju modelov za preži-
vetje in kolektivnih rešitev za obstoj obstojecˇe družbe. Pojav okolj-
ske etike in zavesti1 sovpada z zavedanjem okoljske problematike in
pripravljenostjo za odgovorno obnašanje v odnosu do okolja, pri cˇe-
mer gre v prvi vrsti za odgovorno stališcˇe posameznika do njegovega
življenjskega okolja. Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v
10 postmodernizmu izraz izgube zaupanja v stalno rast in razvoj, ki sta
v moderni vodila do univerzalnega napredka na racˇun izkorišcˇanja.
S tem se je povecˇala tudi skrb zaradi narašcˇajocˇega tveganja za oko-
lje (Kirn 2003). Teoreticˇni razmisleki o okoljskih problemih imajo v
družboslovni znanosti znacˇaj paradigmatskih sprememb glede ra-
zumevanja družbenega razvoja, ekonomije, narave in etike. Razpra-
ve in odgovori se odvijajo v smeri odgovornosti. Temelj odgovorno-
sti za cˇloveško ravnanje v odnosu do prihodnosti zajema usmeritev
v trajnostni razvoj, ki je odgovor na nevarnosti, povezane s tveganji
moderne družbe.
Odgovornost osredotocˇamo na ožji raziskovalni segment razisko-
vanja na podrocˇju turizma. Prizadevanja ekološko ozavešcˇenih tu-
ristov se odvijajo v smeri ohranjanja narave, zavedajocˇ se pomena
soodvisnosti cˇloveka in narave. Odnos do narave se izraža v obcˇutlji-
vosti in iskanju vira resnice in avtenticˇnosti ter v dvigu zavesti med
dolocˇeno populacijo potrošnikov v vlogi turistov, ki se zavedajo te-
žav in so cˇedalje dovzetnejši ter bolj ozavešcˇeni glede lastnega vpli-
va na okolje, povezanega z nacˇinom preživljanja prostega cˇasa (Kri-
ppendorf 1984). Okoljski pogoji bodo vedno vplivali na ljudi in ob-
cˇutek zadovoljstva z življenjem, bodisi z neposrednim ucˇinkom prek
vplivov na estetiko, prepoznavnost, lokalno okolje ali s posrednimi
1. Pionir ekološke etike Aldo Leopold (1933) je razvil svoj koncept, ko je po dru-
gi svetovni vojni ekologija opozorila na usodno povezanost cˇloveka in narave. Nove
razsežnosti je ekološka, kasneje širše pojmovana okoljska, etika dobila šele v zadnjih
štiridesetih letih, ko so se pojavili pomisleki o novi nevarnosti za cˇloveštvo, ki izvira iz
znanstveno-tehnološke zmožnosti napredka.
