Page 12 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
Uvod
za absolutni koncept, saj so deležniki v svojem ravnanju lahko raz-
licˇno odgovorni. Takšno razumevanje tega koncepta predpostavljajo
razlicˇni motivi deležnikov in njihovih odgovornih praks, ki z razlicˇno
intenziteto blažijo in zmanjšujejo negativne posledice turizma. V te-
oriji in praksi se pojavlja izhodišcˇno vprašanje, kdo je odgovoren za
odgovorni turizem – ponudnik ali potrošnik (Butler 1980; Swarbro-
oke in Horner 1999; Miller 2001; Weeden 2001; Goodwin in Francis
2003; Stanford 2008). Weeden (2001, 145) navaja: »Turisticˇni ponu-
dniki menijo, da morajo biti vlade bolj proaktivne, turisti menijo, da
bi morali biti organizatorji potovanj bolje izobraženi glede trajno-
stnih praks v turizmu, in drugi deležniki menijo, da so turisti tisti, ki
bi morali prevzeti odgovornost za svoje odnose in vedenje.« S tem,
ko se odgovornost prenaša od deležnika do deležnika, ostaja vpraša-
12 nje odgovornosti v turizmu nerešeno. Gre za podrocˇje, ki še ni dovolj
raziskano in v katerem obstajajo priložnosti za nove vidike pozitiv-
nih aktivnosti v smeri družbenih ter ekonomskih sprememb razvoja
turizma tako na strani povpraševanja kot ponudbe.
Diskurz odgovornosti usmerjamo v potrošnika. Le-ta ima s svojim
ravnanjem in obnašanjem kljucˇen vpliv na okolje. Ukrepi in dejanja,
ki jih ljudje izvajajo, storitve in proizvodi, ki jih kupujejo in uporab-
ljajo, ali nacˇin življenja, ki ga izberejo, imajo vpliv na druge ljudi in
posledicˇno neposredne ali posredne ucˇinke na okolje. Zdi se, da je
potrošnja dobrin v sodobnih neoliberalnih ekonomskih gospodar-
stvih v domeni nekriticˇnih potrošnikov, ki lahko kupijo vse, kar si je
utrlo pot do tržišcˇ. Kljub temu pa nekateri raziskovalci ugotavljajo,
da imajo potrošniki v t. i. trženjski ekonomiji mocˇnejšo vlogo in ve-
dno vecˇji vpliv na delovanje podjetij, njihovo proizvodnjo ter pro-
dajo. Razprave o potrošništvu v družboslovnih znanostih segajo v
zgodovino vse do klasicˇne filozofije 19. in zgodnjega 20. stoletja ter
sovpadajo s kriticˇno teorijo družbe. Prav zato je razumevanje vede-
nja potrošnikov predpogoj za razumevanje motivov ali razlogov za
odgovorno vedenje. Raziskave na temo odgovornosti posameznika
segajo na podrocˇje vedenjske psihologije in motivacije potrošnika
(Fishbein in Ajzen 1975; Becker 1974; Ajzen 1985; Bandura 1986; Harri-
son, Newholm in Shaw 2005) ter se dotikajo tudi ekološkega huma-
nizma iz šestdesetih in sedemdesetih (Tiger in Fox 1971; Willson 1975)
ter antropološke in sociološke filozofije iz sedemdesetih in osemde-
setih let (Fox 1989; Kirn 2003); sovpadajo s sociologijo modernizma,
ki je postala širše zanimiva v devetdesetih letih, aktualizirala pa se je
za absolutni koncept, saj so deležniki v svojem ravnanju lahko raz-
licˇno odgovorni. Takšno razumevanje tega koncepta predpostavljajo
razlicˇni motivi deležnikov in njihovih odgovornih praks, ki z razlicˇno
intenziteto blažijo in zmanjšujejo negativne posledice turizma. V te-
oriji in praksi se pojavlja izhodišcˇno vprašanje, kdo je odgovoren za
odgovorni turizem – ponudnik ali potrošnik (Butler 1980; Swarbro-
oke in Horner 1999; Miller 2001; Weeden 2001; Goodwin in Francis
2003; Stanford 2008). Weeden (2001, 145) navaja: »Turisticˇni ponu-
dniki menijo, da morajo biti vlade bolj proaktivne, turisti menijo, da
bi morali biti organizatorji potovanj bolje izobraženi glede trajno-
stnih praks v turizmu, in drugi deležniki menijo, da so turisti tisti, ki
bi morali prevzeti odgovornost za svoje odnose in vedenje.« S tem,
ko se odgovornost prenaša od deležnika do deležnika, ostaja vpraša-
12 nje odgovornosti v turizmu nerešeno. Gre za podrocˇje, ki še ni dovolj
raziskano in v katerem obstajajo priložnosti za nove vidike pozitiv-
nih aktivnosti v smeri družbenih ter ekonomskih sprememb razvoja
turizma tako na strani povpraševanja kot ponudbe.
Diskurz odgovornosti usmerjamo v potrošnika. Le-ta ima s svojim
ravnanjem in obnašanjem kljucˇen vpliv na okolje. Ukrepi in dejanja,
ki jih ljudje izvajajo, storitve in proizvodi, ki jih kupujejo in uporab-
ljajo, ali nacˇin življenja, ki ga izberejo, imajo vpliv na druge ljudi in
posledicˇno neposredne ali posredne ucˇinke na okolje. Zdi se, da je
potrošnja dobrin v sodobnih neoliberalnih ekonomskih gospodar-
stvih v domeni nekriticˇnih potrošnikov, ki lahko kupijo vse, kar si je
utrlo pot do tržišcˇ. Kljub temu pa nekateri raziskovalci ugotavljajo,
da imajo potrošniki v t. i. trženjski ekonomiji mocˇnejšo vlogo in ve-
dno vecˇji vpliv na delovanje podjetij, njihovo proizvodnjo ter pro-
dajo. Razprave o potrošništvu v družboslovnih znanostih segajo v
zgodovino vse do klasicˇne filozofije 19. in zgodnjega 20. stoletja ter
sovpadajo s kriticˇno teorijo družbe. Prav zato je razumevanje vede-
nja potrošnikov predpogoj za razumevanje motivov ali razlogov za
odgovorno vedenje. Raziskave na temo odgovornosti posameznika
segajo na podrocˇje vedenjske psihologije in motivacije potrošnika
(Fishbein in Ajzen 1975; Becker 1974; Ajzen 1985; Bandura 1986; Harri-
son, Newholm in Shaw 2005) ter se dotikajo tudi ekološkega huma-
nizma iz šestdesetih in sedemdesetih (Tiger in Fox 1971; Willson 1975)
ter antropološke in sociološke filozofije iz sedemdesetih in osemde-
setih let (Fox 1989; Kirn 2003); sovpadajo s sociologijo modernizma,
ki je postala širše zanimiva v devetdesetih letih, aktualizirala pa se je
