Page 92 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 92
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
Rezultate ocenjevanja tehnične učinkovitosti smo izpeljali na podlagi
ocene mejne proizvodne funkcije. Metoda SFA nam pokaže, da so mere
tehnične učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti ocenjene na
podlagi mejne proizvodne funkcije zelo podobne meram tehnične učin-
kovitosti, ki smo jih izpeljali na podlagi mejne stroškovne funkcije. To je
logična posledica dejstva, da gre v obeh primerih za ocenjevanje razmer-
ja med količino proizvedenega outputa in količino uporabljenih inputov.
Edina razlika v merah tehnične učinkovitosti je v tem, da v prvem pri-
meru govorimo o merah tehnične učinkovitosti, usmerjene k inputom, v
drugem primeru pa govorimo o merah tehnične učinkovitosti, usmerjene
k outputom. Skladno s tem so tudi rezultati obeh mer tehnične učinko-
vitosti zelo podobni, pri čemer pa so mere tehnične učinkovitosti, usmer-
jene k outputom, nekoliko višje, kar je posledica dejstva, da govorimo o
92 k outputom usmerjenem modelu. Za posamezne splošne bolnišnice tako
veljajo enake zakonitosti znotraj obeh modelov, zato rezultatov na tem
mestu ne bomo podrobneje opisovali.
Rezultati ocenjevanja učinkovitosti z metodo DEA
DEA je neprametrična metoda linearnega programiranja, ki preučuje od-
nos med inputi, ki vstopajo v proizvodni proces, in outputom, ki je re-
zultat tega procesa. Z metodo DEA preučujemo tehnično, alokacijsko in
stroškovno učinkovitost posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti v
primerjavi z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti znotraj panoge. V
prvem koraku metoda DEA definira proizvodne enote, to so v našem pri-
meru slovenske splošne bolnišnice, ki proizvajajo maksimalen obseg out
puta glede na določeno raven inputov (Zhu 2003). Ta pristop tako ocenju-
je deterministične mejne funkcije na podlagi opazovanih enot, pri čemer
odstopanja od mejne funkcije predstavljajo mere neučinkovitosti. To po-
meni, da DEA metoda ne omogoča razlikovanja neučinkovitosti od slu-
čajne napake merjenja, kar se šteje kot pomanjkljivost metode DEA v pri-
merjavi z metodo SFA.
Ko razpolagamo s cenami proizvodnih dejavnikov, lahko s pomoč-
jo metode DEA preučujemo tudi odstopanja dejanskih stroškov posame-
znih izvajalcev zdravstvene dejavnosti glede na njihove minimalne mo-
žne stroške, kar je posledica uporabe neoptimalnega razmerja inputov
glede na relativne cene proizvodnih dejavnikov. Alokacijska učinkovi-
tost tako odraža sposobnost izvajalca zdravstvene dejavnosti, da uporab-
lja inpute v pravem razmerju glede na njihove cene in proizvodno teh-
nologijo. Tehnična in alokacijska učinkovitost sta dve sestavini skupne
Rezultate ocenjevanja tehnične učinkovitosti smo izpeljali na podlagi
ocene mejne proizvodne funkcije. Metoda SFA nam pokaže, da so mere
tehnične učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti ocenjene na
podlagi mejne proizvodne funkcije zelo podobne meram tehnične učin-
kovitosti, ki smo jih izpeljali na podlagi mejne stroškovne funkcije. To je
logična posledica dejstva, da gre v obeh primerih za ocenjevanje razmer-
ja med količino proizvedenega outputa in količino uporabljenih inputov.
Edina razlika v merah tehnične učinkovitosti je v tem, da v prvem pri-
meru govorimo o merah tehnične učinkovitosti, usmerjene k inputom, v
drugem primeru pa govorimo o merah tehnične učinkovitosti, usmerjene
k outputom. Skladno s tem so tudi rezultati obeh mer tehnične učinko-
vitosti zelo podobni, pri čemer pa so mere tehnične učinkovitosti, usmer-
jene k outputom, nekoliko višje, kar je posledica dejstva, da govorimo o
92 k outputom usmerjenem modelu. Za posamezne splošne bolnišnice tako
veljajo enake zakonitosti znotraj obeh modelov, zato rezultatov na tem
mestu ne bomo podrobneje opisovali.
Rezultati ocenjevanja učinkovitosti z metodo DEA
DEA je neprametrična metoda linearnega programiranja, ki preučuje od-
nos med inputi, ki vstopajo v proizvodni proces, in outputom, ki je re-
zultat tega procesa. Z metodo DEA preučujemo tehnično, alokacijsko in
stroškovno učinkovitost posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti v
primerjavi z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti znotraj panoge. V
prvem koraku metoda DEA definira proizvodne enote, to so v našem pri-
meru slovenske splošne bolnišnice, ki proizvajajo maksimalen obseg out
puta glede na določeno raven inputov (Zhu 2003). Ta pristop tako ocenju-
je deterministične mejne funkcije na podlagi opazovanih enot, pri čemer
odstopanja od mejne funkcije predstavljajo mere neučinkovitosti. To po-
meni, da DEA metoda ne omogoča razlikovanja neučinkovitosti od slu-
čajne napake merjenja, kar se šteje kot pomanjkljivost metode DEA v pri-
merjavi z metodo SFA.
Ko razpolagamo s cenami proizvodnih dejavnikov, lahko s pomoč-
jo metode DEA preučujemo tudi odstopanja dejanskih stroškov posame-
znih izvajalcev zdravstvene dejavnosti glede na njihove minimalne mo-
žne stroške, kar je posledica uporabe neoptimalnega razmerja inputov
glede na relativne cene proizvodnih dejavnikov. Alokacijska učinkovi-
tost tako odraža sposobnost izvajalca zdravstvene dejavnosti, da uporab-
lja inpute v pravem razmerju glede na njihove cene in proizvodno teh-
nologijo. Tehnična in alokacijska učinkovitost sta dve sestavini skupne
