Page 238 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 238
Simon Kerma in Matej Vranješ
dveh nacˇelih: nacˇelo redistribucije zaradi zmanjševanja pritiska teži
k razpršitvi obiska na vecˇje obmocˇje, nacˇelo koncentracije pa, obra-
tno, teži h koncentraciji obiska na izbranih tocˇkah z namenom, da
se ostala obmocˇja ohranja »neokrnjena«.
Zakljucˇimo lahko, da so izzivi ekoturizma v zo in nasploh vezani
zlasti na razpetost med ohranjanjem narave in podpiranjem trajno-
stnega razvoja lokalnih skupnosti v cˇasu, ko izjemno zanimanje za
turizem v naravi prinaša tako priložnosti kot grožnje. Kljucˇno vpra-
šanje seveda je, kako razvijati turizem, ki bo prispeval k ohranjanju
naravnega okolja in kulturne dedišcˇine, hkrati pa omogocˇal ohranja-
nje poselitve, pogoje za življenje in razvoj lokalnih skupnosti. Gle-
de na temeljne cilje in namene zo je turizem še najsprejemljivejša,
okolju prijazna gospodarska dejavnost, od katere so lokalne skupno-
238 sti vedno odvisnejše. Lokalne skupnosti so namrecˇ deležne precej-
šnjih omejitev glede ostalih oblik rabe prostora, naravnih virov ter
možnosti gospodarskega razvoja. S tem povezano je koncˇno tudi
vprašanje porazdelitve stroškov in koristi: ko namrecˇ turizem v zo
izvajajo pretežno zunanji (nelokalni) ponudniki, lokalno prebival-
stvo nosi stroške (omejitve), ne pa tudi koristi.
Na drugi strani je pritisk turisticˇne industrije, lokalne in nelokalne,
po rahljanju omejitev precejšen. Pri »usmerjanju« razvoja turizma v
zo se upravljalci soocˇajo z interesi razlicˇnih deležnikov: naravovar-
stvenih organizacij, okoljske politike, turisticˇnih ponudnikov, lokal-
nih skupnosti ter posebnih skupin uporabnikov, kot so npr. rekre-
ativci, ribicˇi, kmeti, gozdarji, solinarji ipd. Ne glede na nehvaležno
nalogo bi moral biti razvoj (eko)turizma v interesu upravljavcev zo
tudi s financˇnega vidika. Cˇ eprav je pri zo potrebno imeti pred ocˇmi
tudi njihove »neekonomske« koristi (Wearing in Neil, 1999, str. 43–
45), je zanimiva realnost ta, da so sredstva, ki se vlagajo v zo, nepri-
merno nižja, kot so prihodki z naslova njihovega turisticˇnega trženja
(Balmford idr., 2015). Številna zo, tudi v »razvitem svetu«, pa iz jav-
nih blagajn ne prejemajo ustreznih sredstev za opravljanje osnov-
nega poslanstva. Tako za naravovarstvenike kot lokalne skupnosti,
turisticˇne ponudnike in obiskovalce bi moral biti ekoturizem ena od
boljših »rešitev«. Ni pa edina.
Literatura
Bajuk Sencˇar, T. (2014). Nacˇrt upravljanja Triglavskega narodnega parka
in kultura dedišcˇinskih praks. V J. Fikfak, T. Bajuk Sencˇar in D. Podjed
dveh nacˇelih: nacˇelo redistribucije zaradi zmanjševanja pritiska teži
k razpršitvi obiska na vecˇje obmocˇje, nacˇelo koncentracije pa, obra-
tno, teži h koncentraciji obiska na izbranih tocˇkah z namenom, da
se ostala obmocˇja ohranja »neokrnjena«.
Zakljucˇimo lahko, da so izzivi ekoturizma v zo in nasploh vezani
zlasti na razpetost med ohranjanjem narave in podpiranjem trajno-
stnega razvoja lokalnih skupnosti v cˇasu, ko izjemno zanimanje za
turizem v naravi prinaša tako priložnosti kot grožnje. Kljucˇno vpra-
šanje seveda je, kako razvijati turizem, ki bo prispeval k ohranjanju
naravnega okolja in kulturne dedišcˇine, hkrati pa omogocˇal ohranja-
nje poselitve, pogoje za življenje in razvoj lokalnih skupnosti. Gle-
de na temeljne cilje in namene zo je turizem še najsprejemljivejša,
okolju prijazna gospodarska dejavnost, od katere so lokalne skupno-
238 sti vedno odvisnejše. Lokalne skupnosti so namrecˇ deležne precej-
šnjih omejitev glede ostalih oblik rabe prostora, naravnih virov ter
možnosti gospodarskega razvoja. S tem povezano je koncˇno tudi
vprašanje porazdelitve stroškov in koristi: ko namrecˇ turizem v zo
izvajajo pretežno zunanji (nelokalni) ponudniki, lokalno prebival-
stvo nosi stroške (omejitve), ne pa tudi koristi.
Na drugi strani je pritisk turisticˇne industrije, lokalne in nelokalne,
po rahljanju omejitev precejšen. Pri »usmerjanju« razvoja turizma v
zo se upravljalci soocˇajo z interesi razlicˇnih deležnikov: naravovar-
stvenih organizacij, okoljske politike, turisticˇnih ponudnikov, lokal-
nih skupnosti ter posebnih skupin uporabnikov, kot so npr. rekre-
ativci, ribicˇi, kmeti, gozdarji, solinarji ipd. Ne glede na nehvaležno
nalogo bi moral biti razvoj (eko)turizma v interesu upravljavcev zo
tudi s financˇnega vidika. Cˇ eprav je pri zo potrebno imeti pred ocˇmi
tudi njihove »neekonomske« koristi (Wearing in Neil, 1999, str. 43–
45), je zanimiva realnost ta, da so sredstva, ki se vlagajo v zo, nepri-
merno nižja, kot so prihodki z naslova njihovega turisticˇnega trženja
(Balmford idr., 2015). Številna zo, tudi v »razvitem svetu«, pa iz jav-
nih blagajn ne prejemajo ustreznih sredstev za opravljanje osnov-
nega poslanstva. Tako za naravovarstvenike kot lokalne skupnosti,
turisticˇne ponudnike in obiskovalce bi moral biti ekoturizem ena od
boljših »rešitev«. Ni pa edina.
Literatura
Bajuk Sencˇar, T. (2014). Nacˇrt upravljanja Triglavskega narodnega parka
in kultura dedišcˇinskih praks. V J. Fikfak, T. Bajuk Sencˇar in D. Podjed
