Page 237 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 237
Ekoturizem in zavarovana obmocˇja 237
skom oz. razvoj trajnostnega turizma ena od najaktualnejših tem, tu-
di na mednarodni ravni (gl. npr. Leung idr., 2018). Za zacˇetek sta pred
mnogimi upravljavci zo dva izziva: ugotavljanje števila in smeri gi-
banja obiskovalcev ter dolocˇanje dopustnih meja obsega obiskova-
nja. Cˇ e se z razvojem tehnologije ocene o številu in gibanju obisko-
valcev izboljšujejo, pa je ugotavljanje ucˇinkov povecˇanega ter zlasti
novih oblik obiskovanja precej težja naloga. Povsem zmotno je »la-
icˇno« pricˇakovanje, da je z obstojecˇimi metodami mogocˇe dolocˇiti
zgornjo meja obiska, kot to npr. sugerira izraz »nosilna zmogljivost«.
V veliki vecˇini primerov ni tako, saj ucˇinki obiskovanja niso enostav-
no merljivi oz. dolocˇljivi in je posledicˇno napovedovanje možnih po-
sledic povecˇanega obiska nehvaležna naloga. Posledice so slejkoprej
zaznane empiricˇno, ko se že zgodijo. Toliko težje je napovedovati
vpliv rekreacijskih dejavnosti, ki se pojavljajo šele v zadnjem cˇasu.
Dolocˇanje »nosilne zmogljivosti« v tem kontekstu je, skratka, precej
subjektivne narave (Wearing in Neil, 1999, str. 53). Ravno zato upra-
vljalci vzpostavljajo sistem rednega in hkratnega spremljanja števi-
la obiskovalcev in stanja okolja, ki jim omogocˇa, da na podlagi za-
znanih sprememb pravocˇasno ukrepajo. Druga možnost dolocˇanja
»meja« je nekoliko radikalnejša. Še zlasti v primeru novih oblik rabe
prostora se upravljalci lahko zatecˇejo k t. i. nacˇelu previdnosti. Nje-
govo bistvo je v tem, da je v primeru dvoma o neobstoju škodljivih
vplivov neke dejavnosti treba predpostaviti, da ti obstajajo (Klemen-
cˇicˇ, 2010). V praksi to pomeni, da takrat, ko posledic neke dejavnosti
ne znamo predvideti, dejavnost »iz previdnosti« omejimo.
Pri izvajanju usmerjanja in omejevanja obiskovanja se v zo upo-
rablja razlicˇne metode oz. kombinacijo metod. Neposredna omeji-
tev števila obiskovalcev je mogocˇa tam, kjer obstaja sistem vstopnin
ali vsaj omejeno število vstopnih tocˇk. Najpogosteje je v uporabi co-
niranje, tj. opredeljevanje obmocˇij (con), v katerih so dolocˇene zvr-
sti, nacˇini in obdobja dovoljene rabe, uveljavlja pa se z nadzorova-
njem in s sankcioniranjem. Nacˇrtovanje in vzdrževanje urejenih poti
je do obiskovalcev prijazna posredna tehnika, s katero se spodbuja
obiskovanje dolocˇenih predelov, medtem ko se ranljiva obmocˇja za-
obide.
Kljucˇnega pomena sta tudi izobraževanje in ozavešcˇanje, saj je za-
radi velikosti zo smiselno racˇunati na sodelovanje in »samonadzor«
obiskovalcev (Wearing in Neil, 1999, str. 52–56). Ne glede na upora-
bljene metode se poleg tega usmerjanje obiskovalcev lahko ravna po
skom oz. razvoj trajnostnega turizma ena od najaktualnejših tem, tu-
di na mednarodni ravni (gl. npr. Leung idr., 2018). Za zacˇetek sta pred
mnogimi upravljavci zo dva izziva: ugotavljanje števila in smeri gi-
banja obiskovalcev ter dolocˇanje dopustnih meja obsega obiskova-
nja. Cˇ e se z razvojem tehnologije ocene o številu in gibanju obisko-
valcev izboljšujejo, pa je ugotavljanje ucˇinkov povecˇanega ter zlasti
novih oblik obiskovanja precej težja naloga. Povsem zmotno je »la-
icˇno« pricˇakovanje, da je z obstojecˇimi metodami mogocˇe dolocˇiti
zgornjo meja obiska, kot to npr. sugerira izraz »nosilna zmogljivost«.
V veliki vecˇini primerov ni tako, saj ucˇinki obiskovanja niso enostav-
no merljivi oz. dolocˇljivi in je posledicˇno napovedovanje možnih po-
sledic povecˇanega obiska nehvaležna naloga. Posledice so slejkoprej
zaznane empiricˇno, ko se že zgodijo. Toliko težje je napovedovati
vpliv rekreacijskih dejavnosti, ki se pojavljajo šele v zadnjem cˇasu.
Dolocˇanje »nosilne zmogljivosti« v tem kontekstu je, skratka, precej
subjektivne narave (Wearing in Neil, 1999, str. 53). Ravno zato upra-
vljalci vzpostavljajo sistem rednega in hkratnega spremljanja števi-
la obiskovalcev in stanja okolja, ki jim omogocˇa, da na podlagi za-
znanih sprememb pravocˇasno ukrepajo. Druga možnost dolocˇanja
»meja« je nekoliko radikalnejša. Še zlasti v primeru novih oblik rabe
prostora se upravljalci lahko zatecˇejo k t. i. nacˇelu previdnosti. Nje-
govo bistvo je v tem, da je v primeru dvoma o neobstoju škodljivih
vplivov neke dejavnosti treba predpostaviti, da ti obstajajo (Klemen-
cˇicˇ, 2010). V praksi to pomeni, da takrat, ko posledic neke dejavnosti
ne znamo predvideti, dejavnost »iz previdnosti« omejimo.
Pri izvajanju usmerjanja in omejevanja obiskovanja se v zo upo-
rablja razlicˇne metode oz. kombinacijo metod. Neposredna omeji-
tev števila obiskovalcev je mogocˇa tam, kjer obstaja sistem vstopnin
ali vsaj omejeno število vstopnih tocˇk. Najpogosteje je v uporabi co-
niranje, tj. opredeljevanje obmocˇij (con), v katerih so dolocˇene zvr-
sti, nacˇini in obdobja dovoljene rabe, uveljavlja pa se z nadzorova-
njem in s sankcioniranjem. Nacˇrtovanje in vzdrževanje urejenih poti
je do obiskovalcev prijazna posredna tehnika, s katero se spodbuja
obiskovanje dolocˇenih predelov, medtem ko se ranljiva obmocˇja za-
obide.
Kljucˇnega pomena sta tudi izobraževanje in ozavešcˇanje, saj je za-
radi velikosti zo smiselno racˇunati na sodelovanje in »samonadzor«
obiskovalcev (Wearing in Neil, 1999, str. 52–56). Ne glede na upora-
bljene metode se poleg tega usmerjanje obiskovalcev lahko ravna po
