Page 357 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 357
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...

retni režiser, delujoč tudi v Zagrebu.65 Pisec ga je predstavil kot »operetne-
ga specialista«, ki je poskrbel, da je predstava izrazito temperamentna.66
Brenčič pa o njem pravi, »da je montiral nekaj operet tako uspešno, da so bili
pravi šlagerji« in dodal: »takrat je imela naša opereta toliko zagona in tem­
pa, da je postala zagotovo najboljša v državi«.67 Kaže pa, da dunajski reži-
ser, ki je v mariborski teater vnesel nekaj pristnega operetnega duha, ni bil
vsem po godu, saj Brenčič poroča, da je moral popustiti pritiskom in ope-
retne režije ponovno prepustiti domačim režiserjem, pri čemer zadovoljno
dodaja, da je del Bachmannovega vpliva vendarle ostal.68 V sezoni 1924/25 je
Bachm­ ann pripravil Štambulsko rožo (L. Fall), nato Lehárjevo Veselo vdo­
vo, Kálmánovo Grofico Marico in L. Falla Veseli kmetič, nato pa je režiral še
v sezonah 1926/27, 1927/28 in 1932/33, v zadnji kar tri dela.69 Predstavo Ve­
sele vdove so označili kot izjemno uspešno, v pretežni meri po zaslugi pre-
pričljive režije.70 Ob Stolzovi opereti Takrat v starih časih pa so zapisali, da
je k »popolnemu uspehu pripomogla prvovrstna režija«.71 Podrobnosti o nje-
govem režijskem slogu niso znane, predvidevamo pa, da je sledil tempera-
mentu kultnih dunajskih operet, kjer so bile v ospredju ljubezenske intri-
ge, puščice malomeščanstvu in usihajočem plemstvu ter gloriji plesnim
ritmom dunajskega valčka, kar je bilo združeno v živahno in karakterno
močno postavitev. Po Bachmannu so operete največ režirali Anton Hara-
stović, Vladimir Skrbinšek in Jože Kovič, naslednji gostujoči režiser pa je
bil Djuro Trbuhović, ki je bil tudi izvrsten učitelj mladih pevcev.

Anton Harastović (1896–1965) je bil pevec, plesalec, koreograf in re-
žiser. Gledališko pot je začel v domačem Osijeku v deški igralski skupi-
ni in v tamkajšnjem gledališču. Leta 1912 se je preselil v Varaždin in pos-
tal član dramskega društva, po prvi svetovni vojni pa je bil med leti 1918 in

65 Anon., »Narodno gledališče. Čardaška kneginja na mariborskem odru«, Tabor V, št.
101 (3. maj 1924): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-I7BPKFZL.

66 Anon., »Narodno gledališče. Premijera 'Čardaške kneginje'«, Tabor V, št. 102 (4. maj
1924): 4, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-OHAFS9XX.

67 Radovan Brenčič, »Spomini na mariborsko gledališče (1922–1941)«, Dokumenti Slo­
venskega gledališkega muzeja 3, št. 10 (1967): 376, http://www.dlib.si/?URN=UR-
N:NBN:SI:DOC-YXBR6D4S.

68 Ibid.
69 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 601–6.
70 H. D., »Kultura in umetnost. Lehar: Vesela vdova«, Tabor VI, št. 275 (3. december

1925): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-NVEALDSV.
71 H. D., »Mariborsko gledališče. Stolz: Takrat v starih časih«, Mariborski večernik

»Jutra« 8, št. 187 (16. december 1927): 4, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:-
doc-LXZV6G3O.

355
   352   353   354   355   356   357   358   359   360   361   362