Page 353 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 353
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
Od sezone 1920/21 do 1922/23 je opereta ob drami predstavljala drugi
temelj umetniškega programa, čemur so botrovale zmožnosti ansambla in
naravnanost vodstva. V Nučičevem času, ki je sicer obsegal zgolj dve sezo-
ni, je imela opereta najvidnejše mesto v celotni zgodovini ustanove do dru-
ge svetovne vojne, saj so izvedli kar devet del, od tega v sezoni 1920/21 kar
osem premier (operne predstave so bile zgolj tri).44 Vse je režiral Josip Povhe,
sicer član ljubljanskega narodnega gledališča. Pavel Rasberger je o njem za-
pisal, da se je njegovo gledališko življenje začelo na odru Rokodelskega
doma. Pri štirinajstih letih je postal statist v ljubljanski Drami ter ob tem
obiskoval dramatično šolo, ki jo je vodil takrat vodilni režiser Rudolf Inne-
mann. Zaradi slabega gmotnega položaja slovenske Talije, je po prvih vlo-
gah leta 1902 odšel k ljubljanskemu nemškemu gledališču, kjer je igral pod
imenom Josef Pové. Ker je bilo to gledališče povezano z manjšimi češkimi
in moravskimi gledališči ter z dunajskim Venedig in Wien, je Povhe nasto-
pal tudi tam. V tem času se je izpopolnjeval »pri režiserju Weissmüllerju, re
žiserju in karakternemu komiku Langu in karakternemu igralcu Glassu«.45
Prav v nemški sredini je začel igrati v operetah, ki je postala njegovo osre-
dnje umetniško udejstvovanje. Po petih letih se je na povabilo Hinka Nuči-
ča vrnil k slovenskemu ansamblu, kjer je dobil vloge v dramskih in operet-
nih predstavah. Ko je vodstvo gledališča prevzel Fran Govekar (1909/10)
in prepoznal Povhetovo izrazito sposobnost igranja komedijanta, je dobil
mesto režiserja in umetniškega vodje operet. Njegov izbor predstav in re-
žiranje sta bila cenjena tudi pri občinstvu. Do razpustitve gledališča leta
1913 je deloval kot režiser operet, burk, veseloiger in otroških predstav. Po
vojni, ki jo je preživel kot vojak, je sprva deloval v Ljubljani, ko pa je bilo
s sezono 1920/21 gledališče podržavljeno, opereta pa začasno umaknjena s
programa, ga je Nučič povabil v Maribor, kjer je ostal dve sezoni (1920/21
in 1921/22). Po tem je odšel v Osijek in Zagreb, ko pa je ljubljansko Opero
prevzel ravnatelj in umetniški vodja Mirko Polič (1925) in je opereta ponov-
no našla svoje mesto, ga je le-ta povabil nazaj v Ljubljano. Povhetove režije
pa niso bile več tako udarne, saj naj bi se držal zastarelih prijemov, ki niti v
strokovnih krogih niti pri publiki niso bili več priljubljeni. Povhe se je v 30.
letih kot igralec in režiser občasno vračal v Maribor in leta 1938 krstil Par-
movo opereto Nečak. Na mariborskem odru je od začetka 20. let igral ko-
mične in karakterne vloge, bil angažiran v drami, operi in opereti, kot re-
44 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 599.
45 Jt, »Josip Povhe – slovenski igralec in režiser (1884–1951)«, Gledališki list SNG Lju
bljana – Drama 32, št. 4 (1952/53): 70, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DO-
C-NLFV1QMS.
351
Od sezone 1920/21 do 1922/23 je opereta ob drami predstavljala drugi
temelj umetniškega programa, čemur so botrovale zmožnosti ansambla in
naravnanost vodstva. V Nučičevem času, ki je sicer obsegal zgolj dve sezo-
ni, je imela opereta najvidnejše mesto v celotni zgodovini ustanove do dru-
ge svetovne vojne, saj so izvedli kar devet del, od tega v sezoni 1920/21 kar
osem premier (operne predstave so bile zgolj tri).44 Vse je režiral Josip Povhe,
sicer član ljubljanskega narodnega gledališča. Pavel Rasberger je o njem za-
pisal, da se je njegovo gledališko življenje začelo na odru Rokodelskega
doma. Pri štirinajstih letih je postal statist v ljubljanski Drami ter ob tem
obiskoval dramatično šolo, ki jo je vodil takrat vodilni režiser Rudolf Inne-
mann. Zaradi slabega gmotnega položaja slovenske Talije, je po prvih vlo-
gah leta 1902 odšel k ljubljanskemu nemškemu gledališču, kjer je igral pod
imenom Josef Pové. Ker je bilo to gledališče povezano z manjšimi češkimi
in moravskimi gledališči ter z dunajskim Venedig in Wien, je Povhe nasto-
pal tudi tam. V tem času se je izpopolnjeval »pri režiserju Weissmüllerju, re
žiserju in karakternemu komiku Langu in karakternemu igralcu Glassu«.45
Prav v nemški sredini je začel igrati v operetah, ki je postala njegovo osre-
dnje umetniško udejstvovanje. Po petih letih se je na povabilo Hinka Nuči-
ča vrnil k slovenskemu ansamblu, kjer je dobil vloge v dramskih in operet-
nih predstavah. Ko je vodstvo gledališča prevzel Fran Govekar (1909/10)
in prepoznal Povhetovo izrazito sposobnost igranja komedijanta, je dobil
mesto režiserja in umetniškega vodje operet. Njegov izbor predstav in re-
žiranje sta bila cenjena tudi pri občinstvu. Do razpustitve gledališča leta
1913 je deloval kot režiser operet, burk, veseloiger in otroških predstav. Po
vojni, ki jo je preživel kot vojak, je sprva deloval v Ljubljani, ko pa je bilo
s sezono 1920/21 gledališče podržavljeno, opereta pa začasno umaknjena s
programa, ga je Nučič povabil v Maribor, kjer je ostal dve sezoni (1920/21
in 1921/22). Po tem je odšel v Osijek in Zagreb, ko pa je ljubljansko Opero
prevzel ravnatelj in umetniški vodja Mirko Polič (1925) in je opereta ponov-
no našla svoje mesto, ga je le-ta povabil nazaj v Ljubljano. Povhetove režije
pa niso bile več tako udarne, saj naj bi se držal zastarelih prijemov, ki niti v
strokovnih krogih niti pri publiki niso bili več priljubljeni. Povhe se je v 30.
letih kot igralec in režiser občasno vračal v Maribor in leta 1938 krstil Par-
movo opereto Nečak. Na mariborskem odru je od začetka 20. let igral ko-
mične in karakterne vloge, bil angažiran v drami, operi in opereti, kot re-
44 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 599.
45 Jt, »Josip Povhe – slovenski igralec in režiser (1884–1951)«, Gledališki list SNG Lju
bljana – Drama 32, št. 4 (1952/53): 70, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DO-
C-NLFV1QMS.
351
