Page 101 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 101
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
domov, ne rečem, besna, v joku . . . Sem naredila iz tega dogodka tra-
gedijo. Nisem več hotela v šolo, sem rekla, da v hrvaško šolo ne grem,
kot je rekla ravnateljica. [. . .] In ona je rekla: »Jutri greste v hrvaško
šolo.« Kot da bi rekla dober dan, razumete? [. . .] Jokala sem vsak dan,
moja mama je jokala z mano, saj, kaj bomo naredili . . . V šolo je po-
trebno it, ne moreš biti doma. Jaz v hrvaško šolo ne grem. [Rešitev
so našli v oddaljeni italijanski šoli v Rovinju.]
O premeščanju italijansko govorečih otrok v novoustanovljene sloven-
ske šole po drugi svetovni vojni pripovedujejo tudi ljudje iz mešanih dru-
žin, kjer so doma govorili v obeh jezikih, slovenskem in italijanskem, kot
recimo pri Giuseppeju. Kot že omenjeno pri hibridnih identitetah, se jim
je zdelo nenavadno, da so bili poslani v slovensko šolo s pojasnilom, da je
potrebno okrepiti oz. povrniti slovensko identiteto prebivalcev tega pro-
stora.
Na primer tle do na Sečovljah, kjer je bla ona, so jo pa . . . Ker ti so pa
smatrali, da mi smo Slovenci potlačeni to pa ono, da zdej pa hočemo
naš materni jezik in so jo vzeli ven iz italijanske šole . . . Ker tu je osta-
la italijanska šola in so naredili tudi slovensko [. . .] Iz italijanske šole
ven te, ki so bli s »č«, ali pa Čendak, Abramič al te, ki so s »č«, vse vzeli
ven. Ker to so Slovenci in morate iti v slovensko šolo. Mi govorim . . .
Na Maliji je blo samo slovensko, ker so smatrali, da so gor Slovenci in
samo Slovenci. Samo na Maliji niso bli dosti . . . Jih je blo dosti priim-
kov iz visoke Italije, italijanskih priimkov. [O samo štirih italijanskih
družinah z Malije] So govorili slovensko in italijansko. Na primer jaz
sem govoril slovensko in italijansko.
Po nekaterih pričevanjih je mogoče sklepati, da premeščanje otrok v slo-
vensko ali hrvaško šolo ni bilo vedno le nasilno. Kot priča Giulio iz Izole,
se je njegov oče premestitvi uprl in tudi dosegel njegovo vrnitev v italijan-
sko šolo. Kar pa je še posebej zanimivo in kar je mogoče slutiti iz literature
in drugih komentarjev, kot je zgornji, se je ta proces slovenizacije oz. »vra-
čanja k slovanskim koreninam« odvijal predvsem na podeželju, s čimer se
skuša izkoreniniti tudi »občutek manjvrednosti«, ki ga je Slovanom vcepil
dvajsetletni fašizem (Orlić 2019, 569).
Kdor je živel v vaseh, je postal Slovenec, kar je normalno, ne. Ampak
jaz sem se znašel v slovenski šoli. Pridem domov, povem mojemu oče-
tu, kmetu, o tej novi izkušnji, jaz vesel . . . Nov razred, nas je malo, in
99
domov, ne rečem, besna, v joku . . . Sem naredila iz tega dogodka tra-
gedijo. Nisem več hotela v šolo, sem rekla, da v hrvaško šolo ne grem,
kot je rekla ravnateljica. [. . .] In ona je rekla: »Jutri greste v hrvaško
šolo.« Kot da bi rekla dober dan, razumete? [. . .] Jokala sem vsak dan,
moja mama je jokala z mano, saj, kaj bomo naredili . . . V šolo je po-
trebno it, ne moreš biti doma. Jaz v hrvaško šolo ne grem. [Rešitev
so našli v oddaljeni italijanski šoli v Rovinju.]
O premeščanju italijansko govorečih otrok v novoustanovljene sloven-
ske šole po drugi svetovni vojni pripovedujejo tudi ljudje iz mešanih dru-
žin, kjer so doma govorili v obeh jezikih, slovenskem in italijanskem, kot
recimo pri Giuseppeju. Kot že omenjeno pri hibridnih identitetah, se jim
je zdelo nenavadno, da so bili poslani v slovensko šolo s pojasnilom, da je
potrebno okrepiti oz. povrniti slovensko identiteto prebivalcev tega pro-
stora.
Na primer tle do na Sečovljah, kjer je bla ona, so jo pa . . . Ker ti so pa
smatrali, da mi smo Slovenci potlačeni to pa ono, da zdej pa hočemo
naš materni jezik in so jo vzeli ven iz italijanske šole . . . Ker tu je osta-
la italijanska šola in so naredili tudi slovensko [. . .] Iz italijanske šole
ven te, ki so bli s »č«, ali pa Čendak, Abramič al te, ki so s »č«, vse vzeli
ven. Ker to so Slovenci in morate iti v slovensko šolo. Mi govorim . . .
Na Maliji je blo samo slovensko, ker so smatrali, da so gor Slovenci in
samo Slovenci. Samo na Maliji niso bli dosti . . . Jih je blo dosti priim-
kov iz visoke Italije, italijanskih priimkov. [O samo štirih italijanskih
družinah z Malije] So govorili slovensko in italijansko. Na primer jaz
sem govoril slovensko in italijansko.
Po nekaterih pričevanjih je mogoče sklepati, da premeščanje otrok v slo-
vensko ali hrvaško šolo ni bilo vedno le nasilno. Kot priča Giulio iz Izole,
se je njegov oče premestitvi uprl in tudi dosegel njegovo vrnitev v italijan-
sko šolo. Kar pa je še posebej zanimivo in kar je mogoče slutiti iz literature
in drugih komentarjev, kot je zgornji, se je ta proces slovenizacije oz. »vra-
čanja k slovanskim koreninam« odvijal predvsem na podeželju, s čimer se
skuša izkoreniniti tudi »občutek manjvrednosti«, ki ga je Slovanom vcepil
dvajsetletni fašizem (Orlić 2019, 569).
Kdor je živel v vaseh, je postal Slovenec, kar je normalno, ne. Ampak
jaz sem se znašel v slovenski šoli. Pridem domov, povem mojemu oče-
tu, kmetu, o tej novi izkušnji, jaz vesel . . . Nov razred, nas je malo, in
99
