Page 104 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 104
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
zaščiti v skladu z uradnim sloganom »slovansko-italijanskega bratstva« je
mogoče opaziti kontradiktorno obnašanje jugoslovanskih oblasti; po eni
strani so bili ponekod italijanski prebivalci na hitro prisiljeni v množičen
odhod, kot npr. v Pazinu, kjer je odšlo 90 prebivalstva, po drugi strani
pa so jugoslovanske oblasti poskušale zadrževati množično izseljevanje z
zastraševanjem hujskačev (Corni 2018, 65, 68). Iz pisnih virov je videti, da
so bile zaradi množičnega izseljevanja obrtnikov, ki so s seboj jemali orod-
ja in stroje, lokalne oblasti zaskrbljene, da bo prišlo do propada lokalnega
gospodarstva. V sekretariatu v Kopru so se dogovorili, da bodo komunisti
skušali pregovoriti optante, predvsem delavce, naj ostanejo, vendar je bilo
to jalovo početje. Po drugi strani pa so bili drugi mnenja, da naj nikogar ne
preganjajo in naj se optanti odločijo sami. Zgodovinski viri nakazujejo, da
so bila nihanja med propagando za izselitev in nasprotno tudi med Itali-
jani samimi, recimo v Kopru. Da je bila zmeda popolna, kaže podatek, da
so kmetje v Izoli en teden propagirali izseljevanje, naslednji teden pa, da je
bolje ostati. Tako je iz spominov politika Milovana Ðilasa mogoče razbrati,
da sta šla s Kardeljem v Istro organizirat protiitalijansko propagando, pre-
pričat Italijane, naj odidejo, in to s pritiski (Gombač 2005, 59–60, 91–92).
Ustna zgodovinarka Gloria Nemec (2018, 194) je v hrvaškem delu Istre
zabeležila pričevanje o tem, da so se morali ljudje, ki so si po tem, ko so
vložili prošnjo za optiranje, premislili, jugoslovanskim oblastem odkupi-
ti tako, da so ovirali ljudi, ki so odhajali, jih verbalno ali fizično napadali.
Podobno je povedala tudi Angela, namreč da so se tisti, ki so se premislili
glede optiranja, morali odkupiti s propagando proti Italiji.
Tam, na Hrvaškem, Pula in tudi tu, kjer poznamo eno . . . So morali . . .
Najprej so vložili prošnjo za odhod in potem, da so se rešili, ker jim
je bilo žal, ker niso hoteli več proč . . . Potem so morali govoriti proti
Italiji . . . Podpisati, da je tako, proti, ker tako so se lahko rešili.
O sodelovanju Italijanov samih pri »čistki« Italijanov v Istri je bilo že go-
vora v poglavju o molku. Kot pravi nekdanji politik iz etnično mešane dru-
žine, je ravno njegov oče kot komunist in politični begunec iz Italije moral
dokazati lojalnost jugoslovanskim oblastem (Juri 2010, 86). V spominih,
ki jih je slišal od očeta in Tomizze, opisuje psihotične razmere po vojni,
kjer pride do zamenjave oblasti, zamenjave vloge gospodarjev in hlapcev
ter tudi osebnih maščevanj.
Takrat je nastala ena psihoza, ki so jo pospešile te nacionalistične ne-
102
zaščiti v skladu z uradnim sloganom »slovansko-italijanskega bratstva« je
mogoče opaziti kontradiktorno obnašanje jugoslovanskih oblasti; po eni
strani so bili ponekod italijanski prebivalci na hitro prisiljeni v množičen
odhod, kot npr. v Pazinu, kjer je odšlo 90 prebivalstva, po drugi strani
pa so jugoslovanske oblasti poskušale zadrževati množično izseljevanje z
zastraševanjem hujskačev (Corni 2018, 65, 68). Iz pisnih virov je videti, da
so bile zaradi množičnega izseljevanja obrtnikov, ki so s seboj jemali orod-
ja in stroje, lokalne oblasti zaskrbljene, da bo prišlo do propada lokalnega
gospodarstva. V sekretariatu v Kopru so se dogovorili, da bodo komunisti
skušali pregovoriti optante, predvsem delavce, naj ostanejo, vendar je bilo
to jalovo početje. Po drugi strani pa so bili drugi mnenja, da naj nikogar ne
preganjajo in naj se optanti odločijo sami. Zgodovinski viri nakazujejo, da
so bila nihanja med propagando za izselitev in nasprotno tudi med Itali-
jani samimi, recimo v Kopru. Da je bila zmeda popolna, kaže podatek, da
so kmetje v Izoli en teden propagirali izseljevanje, naslednji teden pa, da je
bolje ostati. Tako je iz spominov politika Milovana Ðilasa mogoče razbrati,
da sta šla s Kardeljem v Istro organizirat protiitalijansko propagando, pre-
pričat Italijane, naj odidejo, in to s pritiski (Gombač 2005, 59–60, 91–92).
Ustna zgodovinarka Gloria Nemec (2018, 194) je v hrvaškem delu Istre
zabeležila pričevanje o tem, da so se morali ljudje, ki so si po tem, ko so
vložili prošnjo za optiranje, premislili, jugoslovanskim oblastem odkupi-
ti tako, da so ovirali ljudi, ki so odhajali, jih verbalno ali fizično napadali.
Podobno je povedala tudi Angela, namreč da so se tisti, ki so se premislili
glede optiranja, morali odkupiti s propagando proti Italiji.
Tam, na Hrvaškem, Pula in tudi tu, kjer poznamo eno . . . So morali . . .
Najprej so vložili prošnjo za odhod in potem, da so se rešili, ker jim
je bilo žal, ker niso hoteli več proč . . . Potem so morali govoriti proti
Italiji . . . Podpisati, da je tako, proti, ker tako so se lahko rešili.
O sodelovanju Italijanov samih pri »čistki« Italijanov v Istri je bilo že go-
vora v poglavju o molku. Kot pravi nekdanji politik iz etnično mešane dru-
žine, je ravno njegov oče kot komunist in politični begunec iz Italije moral
dokazati lojalnost jugoslovanskim oblastem (Juri 2010, 86). V spominih,
ki jih je slišal od očeta in Tomizze, opisuje psihotične razmere po vojni,
kjer pride do zamenjave oblasti, zamenjave vloge gospodarjev in hlapcev
ter tudi osebnih maščevanj.
Takrat je nastala ena psihoza, ki so jo pospešile te nacionalistične ne-
102
