Page 98 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 98
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
dovalo sovraštvo in italijanstvo je bilo enaku fašizmu. »Bilo je sovraštvo.
Če je govoril italijansko, je bil fašist« [zapis iz terenskega dnevnika].
Boj za vsakokratno nacionaliziranje Istre se je odvijal prek menjav pri-
imkov, od »vračanja« priimkov v izvorno »italijanske« v času fašizma (brez
tujih sufiksov, kot so npr. -ič, -ich) do obveznega »vračanja« v času fašiz-
ma poitalijančenih priimkov (in toponimov) v prvotno »slovanske« po le-
tu 1943 oz. v času jugoslovanskih oblasti. Tisti, ki tega niso želeli, so mo-
rali vložiti pisno zahtevo za ohranitev italijanske oblike in so bili v očeh
ljudskih organov zaradi spoštovanja fašističnih ukrepov že kategorizirani
kot »sovražniki ljudstva« (Orlić 2019, 570–572). O uporu proti slovenizi-
ranju priimka priča italijanski Istran Giulio: »Menjave priimkov. Jaz sem
bil praktično eno leto brez osebne izkaznice, ker nisem sprejel osebne iz-
kaznice, ki mi je bila popravljena v slovensko.« Prav tako pove gospod v
istrskobeneškem narečju, ko ga novinar vpraša po njegovem priimku Ka-
valič: »Jaz Cavalich, s -c in -ch, ko smo bili pod Avstrijo. Ker tu je vprašanje
priimkov bilo vedno . . . Zagata . . . Ker meni so celo menjali ime . . . To je
gnusno . . . Jaz sem postal Ivan . . . Moj oče Just, moja mama Pavla« (»Nino
e i suoi ricordi di Giusterna« 2009, 25). Kot je Elisabetta komentirala ob
sloveniziranju imena italijanske zgodovinske osebnosti Pier Paola Verge-
ria il vecchio v Peter Pavel Vergerij na simpoziju v Kopru pred nekaj leti:
»Ali se niste nič naučili od zgodovine? Če so Italijani naredili napako, ko so
poitalijančili vsa imena, poznamo diskurz, kaj pa vi zdaj počnete?« Kot bo
vidno v poglavju o dediščini in slovenizaciji, so bila sicer v slovensko obliko
spremenjena tudi ostala istrska imena, tudi neitalijanskih govorcev.
V jugoslovanski percepciji so Italijani s priimkom slovanskega izvora
(ponavadi na -ič) pripadali »nepravim« Italijanom, Slovanom, ki so bili v
predhodnih obdobjih poitalijančeni in ki jim je bilo v percepciji novih obla-
sti potrebno pomagati pridobiti nazaj slovensko identiteto (Pupo 2015, 30).
Eden izmed načinov je bilo prek vzgojnega sistema kot elementa državnega
aparata, torej prek prepisa v (novoustanovljene) slovenske šole. Massimo
se spominja skoraj izpraznjenega razreda v italijanski šoli na Cresu, ko so
bili vsi učenci s priimkom slovanskega porekla premeščeni v novoustano-
vljeno hrvaško šolo, kar jim je zaradi nepoznavanja jezika povzročilo veliko
travmo. O tem pričajo tudi raziskave o italijanskem šolskem sistemu v Istri.
V spominih ljudi in v internetnih virih je govora o dekretu Antona Peru-
ška na Hrvaškem leta 1952, ki je določal premestitev otrok s slovanskim
priimkom (s končnico na -ich in podobnih) v hrvaške in slovenske šole.¹⁰
¹⁰ Monica (1991, 43–44, 264–265); Miletto (2007, 113); »Dall’Istria alla Jugoslavia« (b. l.); Gre-
96
dovalo sovraštvo in italijanstvo je bilo enaku fašizmu. »Bilo je sovraštvo.
Če je govoril italijansko, je bil fašist« [zapis iz terenskega dnevnika].
Boj za vsakokratno nacionaliziranje Istre se je odvijal prek menjav pri-
imkov, od »vračanja« priimkov v izvorno »italijanske« v času fašizma (brez
tujih sufiksov, kot so npr. -ič, -ich) do obveznega »vračanja« v času fašiz-
ma poitalijančenih priimkov (in toponimov) v prvotno »slovanske« po le-
tu 1943 oz. v času jugoslovanskih oblasti. Tisti, ki tega niso želeli, so mo-
rali vložiti pisno zahtevo za ohranitev italijanske oblike in so bili v očeh
ljudskih organov zaradi spoštovanja fašističnih ukrepov že kategorizirani
kot »sovražniki ljudstva« (Orlić 2019, 570–572). O uporu proti slovenizi-
ranju priimka priča italijanski Istran Giulio: »Menjave priimkov. Jaz sem
bil praktično eno leto brez osebne izkaznice, ker nisem sprejel osebne iz-
kaznice, ki mi je bila popravljena v slovensko.« Prav tako pove gospod v
istrskobeneškem narečju, ko ga novinar vpraša po njegovem priimku Ka-
valič: »Jaz Cavalich, s -c in -ch, ko smo bili pod Avstrijo. Ker tu je vprašanje
priimkov bilo vedno . . . Zagata . . . Ker meni so celo menjali ime . . . To je
gnusno . . . Jaz sem postal Ivan . . . Moj oče Just, moja mama Pavla« (»Nino
e i suoi ricordi di Giusterna« 2009, 25). Kot je Elisabetta komentirala ob
sloveniziranju imena italijanske zgodovinske osebnosti Pier Paola Verge-
ria il vecchio v Peter Pavel Vergerij na simpoziju v Kopru pred nekaj leti:
»Ali se niste nič naučili od zgodovine? Če so Italijani naredili napako, ko so
poitalijančili vsa imena, poznamo diskurz, kaj pa vi zdaj počnete?« Kot bo
vidno v poglavju o dediščini in slovenizaciji, so bila sicer v slovensko obliko
spremenjena tudi ostala istrska imena, tudi neitalijanskih govorcev.
V jugoslovanski percepciji so Italijani s priimkom slovanskega izvora
(ponavadi na -ič) pripadali »nepravim« Italijanom, Slovanom, ki so bili v
predhodnih obdobjih poitalijančeni in ki jim je bilo v percepciji novih obla-
sti potrebno pomagati pridobiti nazaj slovensko identiteto (Pupo 2015, 30).
Eden izmed načinov je bilo prek vzgojnega sistema kot elementa državnega
aparata, torej prek prepisa v (novoustanovljene) slovenske šole. Massimo
se spominja skoraj izpraznjenega razreda v italijanski šoli na Cresu, ko so
bili vsi učenci s priimkom slovanskega porekla premeščeni v novoustano-
vljeno hrvaško šolo, kar jim je zaradi nepoznavanja jezika povzročilo veliko
travmo. O tem pričajo tudi raziskave o italijanskem šolskem sistemu v Istri.
V spominih ljudi in v internetnih virih je govora o dekretu Antona Peru-
ška na Hrvaškem leta 1952, ki je določal premestitev otrok s slovanskim
priimkom (s končnico na -ich in podobnih) v hrvaške in slovenske šole.¹⁰
¹⁰ Monica (1991, 43–44, 264–265); Miletto (2007, 113); »Dall’Istria alla Jugoslavia« (b. l.); Gre-
96
