Page 140 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 140
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
bolj se bomo trudili, da te tradicije ne izgubimo (Habinc 2009; Poljak Iste-
nič 2012, 88; Mugnaini 2004; Lenclud 2004). Prazniki (in tradicija) niso le
simbolna dejanja, ki združujejo člane homogene skupnosti in govorijo o
njenih vrednotah, temveč je po teoriji tvornosti prek njih mogoče prepo-
znati razmerja moči (Habinc 2009, 32). Z zatiranjem tradicije neke skupine
posredno zatiramo identiteto te skupine. V socialistični Jugoslaviji so se
verske skupine iz javnega življenja morale umakniti v tajnost, saj so moč
in s tem pravico do javnega izražanja pridobile druge skupine in prazno-
vanja, povezana z novo državno ureditvijo (Habinc 2009). Italijani so ta
dodaten pritisk občutili le še kot enega v vrsti mnogih, ob katerih so ob-
čutili negotovost, strah do izražanja italijanske identitete (Hrobat Virloget
2014, 231–232).
Utesnjenost zaradi nesvobodnega izražanja vere je bil le še en element
tujstva, ki so ga občutili Italijani v Istri, ki so bili na rob družbe vse bolj od-
rinjeni tudi v poklicnem življenju, kar se je vse bolj odražalo hkrati v preob-
ratu družbenih vlog. Istrski Italijan Massimo iz Izole na primeru poklicne
degradacije svojega očeta pove, da so pomembna mesta vse bolj zavzemali
ljudje iz notranjosti Slovenije, Italijani so izgubljali svoje prejšnje (vodilne)
položaje in tudi zaradi tega odhajali:
Tukaj po vojni se je govorilo italijansko povsod, po občinah, povsod,
in prav v tistih letih so priseljevali ogromno Štajercev dol, zaradi tega,
ker so želeli slovenizirat ali pa kako bi rekel, zasesti teritorij z ljudmi,
ki niso tukaj. In zato je ogromno Italijanov, domorodcev, bi rekel jaz,
ti, ki so se rodili tukaj, po generacijah nazaj, so potem bli prisiljeni
it proč. Nam je manjkalo čisto malo, da bi šli. [. . .] Ker moj oče je bil
pač sekretar občine, pol pa se je zgodilo . . . Torej, se ni strinjal s tem
priseljevanjem, s tem, stvari, ki so se pač dogajale, ker . . . Kaj je blo,
ne . . . So postavili več al manj Štajerce in so jih postavili na vodilna
mesta. Zato zdej . . . Oni pa niso nikoli se počutili domačini. Oni so
skrbeli za Štajersko. [. . . ] To je ta plat in pol pa se je zgodilo to, da
moj oče je pač postal šofer. [. . .] Zdej ne vem, po mojem je bil odpu-
ščen . . . Jaz sem bil mičken takrat, sem imel 8, 9 let. Ampak, bi rekel,
kar naenkrat je postal skladiščnik, šofer itn. S tem da takrat so pa
tudi določeni zaradi tega se izseljevali ali pa so bežali v Italijo.
O novem vodilnem kadru, ki izpodrine italijanskega, govori tudi Mario,
Istran italijanskih korenin:
138
bolj se bomo trudili, da te tradicije ne izgubimo (Habinc 2009; Poljak Iste-
nič 2012, 88; Mugnaini 2004; Lenclud 2004). Prazniki (in tradicija) niso le
simbolna dejanja, ki združujejo člane homogene skupnosti in govorijo o
njenih vrednotah, temveč je po teoriji tvornosti prek njih mogoče prepo-
znati razmerja moči (Habinc 2009, 32). Z zatiranjem tradicije neke skupine
posredno zatiramo identiteto te skupine. V socialistični Jugoslaviji so se
verske skupine iz javnega življenja morale umakniti v tajnost, saj so moč
in s tem pravico do javnega izražanja pridobile druge skupine in prazno-
vanja, povezana z novo državno ureditvijo (Habinc 2009). Italijani so ta
dodaten pritisk občutili le še kot enega v vrsti mnogih, ob katerih so ob-
čutili negotovost, strah do izražanja italijanske identitete (Hrobat Virloget
2014, 231–232).
Utesnjenost zaradi nesvobodnega izražanja vere je bil le še en element
tujstva, ki so ga občutili Italijani v Istri, ki so bili na rob družbe vse bolj od-
rinjeni tudi v poklicnem življenju, kar se je vse bolj odražalo hkrati v preob-
ratu družbenih vlog. Istrski Italijan Massimo iz Izole na primeru poklicne
degradacije svojega očeta pove, da so pomembna mesta vse bolj zavzemali
ljudje iz notranjosti Slovenije, Italijani so izgubljali svoje prejšnje (vodilne)
položaje in tudi zaradi tega odhajali:
Tukaj po vojni se je govorilo italijansko povsod, po občinah, povsod,
in prav v tistih letih so priseljevali ogromno Štajercev dol, zaradi tega,
ker so želeli slovenizirat ali pa kako bi rekel, zasesti teritorij z ljudmi,
ki niso tukaj. In zato je ogromno Italijanov, domorodcev, bi rekel jaz,
ti, ki so se rodili tukaj, po generacijah nazaj, so potem bli prisiljeni
it proč. Nam je manjkalo čisto malo, da bi šli. [. . .] Ker moj oče je bil
pač sekretar občine, pol pa se je zgodilo . . . Torej, se ni strinjal s tem
priseljevanjem, s tem, stvari, ki so se pač dogajale, ker . . . Kaj je blo,
ne . . . So postavili več al manj Štajerce in so jih postavili na vodilna
mesta. Zato zdej . . . Oni pa niso nikoli se počutili domačini. Oni so
skrbeli za Štajersko. [. . . ] To je ta plat in pol pa se je zgodilo to, da
moj oče je pač postal šofer. [. . .] Zdej ne vem, po mojem je bil odpu-
ščen . . . Jaz sem bil mičken takrat, sem imel 8, 9 let. Ampak, bi rekel,
kar naenkrat je postal skladiščnik, šofer itn. S tem da takrat so pa
tudi določeni zaradi tega se izseljevali ali pa so bežali v Italijo.
O novem vodilnem kadru, ki izpodrine italijanskega, govori tudi Mario,
Istran italijanskih korenin:
138
