Page 142 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 142
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
in kakšno kulturo, ampak prej nismo nič od tega razumeli.« [. . .] To-
rej, odhajali so tisti, ki niso mogli sprejeti, da bi to bila neka kultura
poprej zaničevana, da bi postala njim enakovredna ali celo oblast. Po-
tem je bil tisti del, ki je ostal [. . .], mi je tolikokrat to pripovedovala.
En del domačinov, »Ampak tudi Slovani so dobri ljudje«, zato so jo
čudno gledali.
Italijansko govoreči izobraženci, uradniki, šolniki so se izseljevali, ker
se niso hoteli odreči svojim višjim pozicijam in se prilagoditi novim raz-
meram, v katerih so jim bili družbeno enaki ali nadrejeni tisti, ki so jih
še vedno dojemali kot manjvredne (Volk 2003, 39). Claudio, slovenski Is-
tran višjih družbenih položajev (direktor različnih podjetij), med razlogi
za izseljevanje Italijanov omenja občutek odvečnosti, nepripadnosti novi
državi, zavračanje spremembe v preobratu družbenih vlog, ko sciavi posta-
nejo enaki Italijanom (glej tudi Nemec 2012b, 202), in to, da niso več videli
prihodnosti v novem sistemu.
C: No, in ko se je to zgodilo, ’54., italijansko prebivalstvo, so videli,
da zanje tukaj ni več prostora. Dedki, stari ljudje, ki niso imeli kam,
ali pa kakšni, ki so bili navezani prav na svojo hišo itn., so ostali. Ma
redki, zelo redki so ostali. Ostali so . . . V kolonah! [. . .] Ker tukaj [v
Piranu] so se čutili . . . Oni odveč! Prej smo bili mi odveč, pa naenkrat
so postali oni odveč, torej občutek so imeli tak in zato jih je šlo 90
proč! Ker niso videli prihodnosti tukaj. Nekaj jih je ostalo, ampak v
glavnem so šli. V Izoli jih je šlo manj. [. . .] No, in vam pravim, da je
politika napravila svoje. Zakaj? Italijanska desnica, kar je ostalo o fa-
šizma, so rekli: »Pojdite, pojdite proč od tam! Tam so Žlavi [Slovani],
tam vas bodo tu, tam vas bodo ono, se bodo revanžirali! Pojdite proč
od tam!« No, in to je bila propaganda. Eno. Pri nas pa je bila dru-
ga politika: »Nej kar grejo!« Niti s prstom niso mignili, da bi jih kdo
ustavil! »Hvala Bogu, naj grejo!« Tako je bilo, no. In mi, domačini, ki
smo bili navezani kot tisti, ki so šli, na svoj kraj, gledat, da nekateri
brez kakšnega posebnega razloga . . . »Sej tu je tvoj dom, ti si tu rojen,
tvoji pra, pra so od tukaj, pa zdej . . .« »Ja, pa kaj bom tukaj, ja pa kaj
bi s šolami tukaj, zdaj bodo slovenske šole, pa . . .« Skratka, je bilo . . .
Grozno! Grozno! Za njih, ki so šli, in za tiste, ki smo ostali! Nekate-
ri, ki smo vedli, da nas ne marajo, nas, niso nikoli marali nas, ki smo
bili drugorazredni, smo rekli: »Hvala Bogu! Pojdi!« Ampak nismo no-
benega spremljali ali pa rekli: »Pojdi!« Ker nekateri pravijo, politiki,
140
in kakšno kulturo, ampak prej nismo nič od tega razumeli.« [. . .] To-
rej, odhajali so tisti, ki niso mogli sprejeti, da bi to bila neka kultura
poprej zaničevana, da bi postala njim enakovredna ali celo oblast. Po-
tem je bil tisti del, ki je ostal [. . .], mi je tolikokrat to pripovedovala.
En del domačinov, »Ampak tudi Slovani so dobri ljudje«, zato so jo
čudno gledali.
Italijansko govoreči izobraženci, uradniki, šolniki so se izseljevali, ker
se niso hoteli odreči svojim višjim pozicijam in se prilagoditi novim raz-
meram, v katerih so jim bili družbeno enaki ali nadrejeni tisti, ki so jih
še vedno dojemali kot manjvredne (Volk 2003, 39). Claudio, slovenski Is-
tran višjih družbenih položajev (direktor različnih podjetij), med razlogi
za izseljevanje Italijanov omenja občutek odvečnosti, nepripadnosti novi
državi, zavračanje spremembe v preobratu družbenih vlog, ko sciavi posta-
nejo enaki Italijanom (glej tudi Nemec 2012b, 202), in to, da niso več videli
prihodnosti v novem sistemu.
C: No, in ko se je to zgodilo, ’54., italijansko prebivalstvo, so videli,
da zanje tukaj ni več prostora. Dedki, stari ljudje, ki niso imeli kam,
ali pa kakšni, ki so bili navezani prav na svojo hišo itn., so ostali. Ma
redki, zelo redki so ostali. Ostali so . . . V kolonah! [. . .] Ker tukaj [v
Piranu] so se čutili . . . Oni odveč! Prej smo bili mi odveč, pa naenkrat
so postali oni odveč, torej občutek so imeli tak in zato jih je šlo 90
proč! Ker niso videli prihodnosti tukaj. Nekaj jih je ostalo, ampak v
glavnem so šli. V Izoli jih je šlo manj. [. . .] No, in vam pravim, da je
politika napravila svoje. Zakaj? Italijanska desnica, kar je ostalo o fa-
šizma, so rekli: »Pojdite, pojdite proč od tam! Tam so Žlavi [Slovani],
tam vas bodo tu, tam vas bodo ono, se bodo revanžirali! Pojdite proč
od tam!« No, in to je bila propaganda. Eno. Pri nas pa je bila dru-
ga politika: »Nej kar grejo!« Niti s prstom niso mignili, da bi jih kdo
ustavil! »Hvala Bogu, naj grejo!« Tako je bilo, no. In mi, domačini, ki
smo bili navezani kot tisti, ki so šli, na svoj kraj, gledat, da nekateri
brez kakšnega posebnega razloga . . . »Sej tu je tvoj dom, ti si tu rojen,
tvoji pra, pra so od tukaj, pa zdej . . .« »Ja, pa kaj bom tukaj, ja pa kaj
bi s šolami tukaj, zdaj bodo slovenske šole, pa . . .« Skratka, je bilo . . .
Grozno! Grozno! Za njih, ki so šli, in za tiste, ki smo ostali! Nekate-
ri, ki smo vedli, da nas ne marajo, nas, niso nikoli marali nas, ki smo
bili drugorazredni, smo rekli: »Hvala Bogu! Pojdi!« Ampak nismo no-
benega spremljali ali pa rekli: »Pojdi!« Ker nekateri pravijo, politiki,
140
