Page 144 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 144
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Kot že predhodno povedano, je iz obeh govorov ponovno videti nejasno
stališče jugoslovanskih oblasti do izseljevanja, na eni strani zadrževanje
nekaterih, na drugi pa prepustitev, tudi spodbujanje. Pokazano je že bilo,
da je bil ob različnih krajih in časih različen odnos, kot da ni bilo enotne
strategije, in šele po Videmskem sporazumu leta 1955 jugoslovanske obla-
sti niso več ovirale izseljevanja (Gombač 2005, 94; Corni 2018). Oba brata
pričata o močni italijanski propagandi, tudi z ustrahovanjem glede social-
ističnega sistema. O močni italijanski propagandi priča tudi Giuseppe iz
etnično mešane družine, še posebej izpostavlja vpliv C. L. N.:
G: »Če se vpišeš, da greš v Trst, te bomo napis. . .« Njim je šlo, da je čim
več ljudi, da se vpišejo v listo, da grejo gor, ki bojo hitro prišli nazaj
pod Italijo.
K: A logika je bla, da bodo prišli nazaj?
G: Nazaj. Vse so tu . . . Pri nas je blo tako, so mislili zmeram . . . Čim več
nas gre gor, pokažemo Amerikancem, da Istra, da mi smo za Italijo,
ne pa za Jugoslavijo. To so delali ta C. L. N.
C. L. N. je v takratnem jugoslovanskem časopisju veljal za krivca za »ek-
sodus« in za izvor »italijanskega šovinizma in iridentizma«, ki je napajalo
sovraštvo med Italijani in Slovenci (Gombač 2015, 122). Kot piše Piero Pu-
rini (2010), so začele proitalijanske organizacije odprto pritiskati na itali-
jansko prebivalstvo za izseljevanje, s podobnimi razlogi kot pri množičnem
»eksodusu« z Reke – »pokazati kompaktnost italijanskosti ozemlja in kri-
vico zaradi njegove priključitve k Jugoslaviji« (str. 248). Podobno je Sandi
Volk mnenja (2003, 40), da so množični odhodi veljali za »plebiscit itali-
janskosti« istrskega prebivalstva in da so bili namenjeni (neuspešno) kot
sredstvo pritiska v mednarodnih pogajanjih o pripadnosti Istre. Da gre za
argument nekdanjega jugoslovanskega zgodovinopisja, trdi G. Nemec, saj
spominska pričevanja take teze po njenem mnenju ne potrjujejo. Italijan-
ska vlada je po njenem mnenju skušala preprečiti množične migracije, vsaj
dokler ne bi prišli do diplomatske rešitve. Zadrževanje čim večjega števi-
la Italijanov na spornem ozemlju naj bi prinašalo večjo težo diplomatskim
zahtevam po ozemlju (Nemec 2012b, 204–205). Drugače so pokazali spo-
minski materiali, ki sem jih zabeležila med ostalimi, tako Italijani kot Slo-
venci, in katerih večina, sploh Slovenci, je poudarjala italijansko propagan-
do kot močan dejavnik »eksodusa«. Močan propagandni proitalijanski stroj
je bil italijanski Radio Venezia-Giulia, ki je bil namenjen Italijanom Istre in
Julijske krajine od konca druge svetovne vojne do Londonskega memo-
142
Kot že predhodno povedano, je iz obeh govorov ponovno videti nejasno
stališče jugoslovanskih oblasti do izseljevanja, na eni strani zadrževanje
nekaterih, na drugi pa prepustitev, tudi spodbujanje. Pokazano je že bilo,
da je bil ob različnih krajih in časih različen odnos, kot da ni bilo enotne
strategije, in šele po Videmskem sporazumu leta 1955 jugoslovanske obla-
sti niso več ovirale izseljevanja (Gombač 2005, 94; Corni 2018). Oba brata
pričata o močni italijanski propagandi, tudi z ustrahovanjem glede social-
ističnega sistema. O močni italijanski propagandi priča tudi Giuseppe iz
etnično mešane družine, še posebej izpostavlja vpliv C. L. N.:
G: »Če se vpišeš, da greš v Trst, te bomo napis. . .« Njim je šlo, da je čim
več ljudi, da se vpišejo v listo, da grejo gor, ki bojo hitro prišli nazaj
pod Italijo.
K: A logika je bla, da bodo prišli nazaj?
G: Nazaj. Vse so tu . . . Pri nas je blo tako, so mislili zmeram . . . Čim več
nas gre gor, pokažemo Amerikancem, da Istra, da mi smo za Italijo,
ne pa za Jugoslavijo. To so delali ta C. L. N.
C. L. N. je v takratnem jugoslovanskem časopisju veljal za krivca za »ek-
sodus« in za izvor »italijanskega šovinizma in iridentizma«, ki je napajalo
sovraštvo med Italijani in Slovenci (Gombač 2015, 122). Kot piše Piero Pu-
rini (2010), so začele proitalijanske organizacije odprto pritiskati na itali-
jansko prebivalstvo za izseljevanje, s podobnimi razlogi kot pri množičnem
»eksodusu« z Reke – »pokazati kompaktnost italijanskosti ozemlja in kri-
vico zaradi njegove priključitve k Jugoslaviji« (str. 248). Podobno je Sandi
Volk mnenja (2003, 40), da so množični odhodi veljali za »plebiscit itali-
janskosti« istrskega prebivalstva in da so bili namenjeni (neuspešno) kot
sredstvo pritiska v mednarodnih pogajanjih o pripadnosti Istre. Da gre za
argument nekdanjega jugoslovanskega zgodovinopisja, trdi G. Nemec, saj
spominska pričevanja take teze po njenem mnenju ne potrjujejo. Italijan-
ska vlada je po njenem mnenju skušala preprečiti množične migracije, vsaj
dokler ne bi prišli do diplomatske rešitve. Zadrževanje čim večjega števi-
la Italijanov na spornem ozemlju naj bi prinašalo večjo težo diplomatskim
zahtevam po ozemlju (Nemec 2012b, 204–205). Drugače so pokazali spo-
minski materiali, ki sem jih zabeležila med ostalimi, tako Italijani kot Slo-
venci, in katerih večina, sploh Slovenci, je poudarjala italijansko propagan-
do kot močan dejavnik »eksodusa«. Močan propagandni proitalijanski stroj
je bil italijanski Radio Venezia-Giulia, ki je bil namenjen Italijanom Istre in
Julijske krajine od konca druge svetovne vojne do Londonskega memo-
142
