Page 137 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 137
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
ključni element »ponovnega prebujanja« »slovanskosti«, poleg spreminja-
nja toponimov in priimkov, zavedajoč se, da ljudje poznajo le istrski dialekt
(in ne uradnega hrvaškega jezika) in so bili izobraženi zgolj v italijanskih
šolah.
Zaradi posrednih pritiskov, negativne percepcije je bilo za Italijane oči-
tno bolje, da so se novemu sistemu in jeziku čim bolje prilagodili, kot je bilo
že pokazano tudi pri odločitvah za vpis otrok v slovenske šole. O prilaga-
janju novemu sistemu in pozabljanju italijanskosti priča spodnji odlomek
iz življenjske zgodbe (Pahor 2007, 55–56, 59–60):
Veš, jaz sem govorila dobro jezik [italijanski], ampak takrat po vojni
nam niso dovolili, smo morali govoriti samo slovensko. [. . .] Učitelji
so nas indoktrinirali. Ko sem imela osemnajst let, sem se skregala z
vso mojo žlahto [sorodniki]. [. . .] Rekla sem jim, da so fašisti, da so šli
v Italijo, ker so bili fašisti, mi pa smo ostali tukaj [. . .]. Okrog leta 1975
sem se počasi začela zavedati, da sem Italijanka, da imam italijansko
kulturo. Moja mama je bila res Italijanka, čeprav me ni vzgojila v tem
duhu. Živeli smo tukaj in pač osvojiš tisto, kar ti je najbližje. Jaz sem
verjetno zapisana v kakšnem zapisniku, čeprav sem bila v zk in sem
bila komunist. [. . .] Kot profesor – do leta 1985 sem učila na italijanski
šoli ? [. . .] sem čutila v naši družbi neko nezaupanje. [. . .] Še vedno te
imajo za tujca. Si tujec doma, tam, kjer si rojen, tam, kjer je tvoja
družina gradila, delala, plačevala davke.
Po vojni so se družbene razmere obrnile na glavo. Če je komunikacija
v slovenščini pred vojno veljala za sramotno, je bilo po vojni nasprotno.
Zato so se ljudje prilagodili novim družbenim normam, pri čemer so se
italijansko govoreči slovenščine učili v stiku z novimi priseljenci.
[O tem, da v njeni družini niso razumeli slovensko:] Ko je bila še Ita-
lija, ko je magari nekdo šel mimo kot turist in je govoril z mojo nono,
ki ni razumela in mu je rekla: »Počakajte, grem do gospe Ane, ki vam
bi morda lahko pomagala.« In ona reče: »Ne, jaz absolutno nikakor.
Ma kako si dovolite vprašati nekaj takega!« In nasprotno, ko je prišla
Jugoslavija, je znala zelo dobro slovensko. Skratka, so hodili k maši
in sem slišala hčerko, ki je gov. . . Zraven mene, jaz sem mislila v ita-
lijanščini, medtem ko so mašo na glas govorile v slovenščini, se vidi,
da so jo znale, ampak niso hotele, da bi se jih tako dojelo . . . Skratka,
bilo je na nek način, kako bi rekla, »nočem, da razumeš, kdo sem«. To
135
ključni element »ponovnega prebujanja« »slovanskosti«, poleg spreminja-
nja toponimov in priimkov, zavedajoč se, da ljudje poznajo le istrski dialekt
(in ne uradnega hrvaškega jezika) in so bili izobraženi zgolj v italijanskih
šolah.
Zaradi posrednih pritiskov, negativne percepcije je bilo za Italijane oči-
tno bolje, da so se novemu sistemu in jeziku čim bolje prilagodili, kot je bilo
že pokazano tudi pri odločitvah za vpis otrok v slovenske šole. O prilaga-
janju novemu sistemu in pozabljanju italijanskosti priča spodnji odlomek
iz življenjske zgodbe (Pahor 2007, 55–56, 59–60):
Veš, jaz sem govorila dobro jezik [italijanski], ampak takrat po vojni
nam niso dovolili, smo morali govoriti samo slovensko. [. . .] Učitelji
so nas indoktrinirali. Ko sem imela osemnajst let, sem se skregala z
vso mojo žlahto [sorodniki]. [. . .] Rekla sem jim, da so fašisti, da so šli
v Italijo, ker so bili fašisti, mi pa smo ostali tukaj [. . .]. Okrog leta 1975
sem se počasi začela zavedati, da sem Italijanka, da imam italijansko
kulturo. Moja mama je bila res Italijanka, čeprav me ni vzgojila v tem
duhu. Živeli smo tukaj in pač osvojiš tisto, kar ti je najbližje. Jaz sem
verjetno zapisana v kakšnem zapisniku, čeprav sem bila v zk in sem
bila komunist. [. . .] Kot profesor – do leta 1985 sem učila na italijanski
šoli ? [. . .] sem čutila v naši družbi neko nezaupanje. [. . .] Še vedno te
imajo za tujca. Si tujec doma, tam, kjer si rojen, tam, kjer je tvoja
družina gradila, delala, plačevala davke.
Po vojni so se družbene razmere obrnile na glavo. Če je komunikacija
v slovenščini pred vojno veljala za sramotno, je bilo po vojni nasprotno.
Zato so se ljudje prilagodili novim družbenim normam, pri čemer so se
italijansko govoreči slovenščine učili v stiku z novimi priseljenci.
[O tem, da v njeni družini niso razumeli slovensko:] Ko je bila še Ita-
lija, ko je magari nekdo šel mimo kot turist in je govoril z mojo nono,
ki ni razumela in mu je rekla: »Počakajte, grem do gospe Ane, ki vam
bi morda lahko pomagala.« In ona reče: »Ne, jaz absolutno nikakor.
Ma kako si dovolite vprašati nekaj takega!« In nasprotno, ko je prišla
Jugoslavija, je znala zelo dobro slovensko. Skratka, so hodili k maši
in sem slišala hčerko, ki je gov. . . Zraven mene, jaz sem mislila v ita-
lijanščini, medtem ko so mašo na glas govorile v slovenščini, se vidi,
da so jo znale, ampak niso hotele, da bi se jih tako dojelo . . . Skratka,
bilo je na nek način, kako bi rekla, »nočem, da razumeš, kdo sem«. To
135
