Page 150 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 150
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
nacionalizem zmagati. [Iz partije je razočaran izstopil v 70.] On je
bil za Jugoslavijo. Želel je bolj pravično socialno državo. Ni mu bilo
pomembno, ali bo to Italija ali Jugoslavija, v tistem trenutku je to
obljubljala Jugoslavija. Želel je živet v socialistični, komunistični dr-
žavi, ne drugje. Ampak nikoli ni mislil, da se bo počutil ogroženega
na ravni jezikovne in kulturne identitete. Nikoli. In tam se je začelo
izdajstvo in so se počutili od vseh zapuščen, saj dokler je bil v Rovi-
nju, kjer je bila večina še vedno italijanska, je že šlo. Ampak tudi tam
je prišlo do razkola med temi, ki so bili za Tita, in tistimi za Stalina.
Dilemo italijanskih socialistov med ideologijo in etnično identiteto izpo-
stavlja tudi zgodovinarka Alessandra Argenti Tremul, ki opaža, da se v spo-
minih italijanskih partizanov v jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski
kažejo nesoglasja s pripadniki narodov Socialistične federativne republike
Jugoslavije, saj so se ti borili ne le za svojo svobodo, temveč tudi za lastno
državo, medtem ko so se prvi borili za idejo internacionalističnega socializ-
ma/komunizma. Ob osvoboditvi Trsta so bile tako tržaške delavske množi-
ce, ki so podpirale vzpostavitev socialistične države, presenečene nad tem,
da so partizani izobesili slovensko in jugoslovansko zastavo, ne pa rdeče
(Argenti Tremul 2016). Če se spomnimo vseh tržiških delavcev, ki so v Ju-
goslavijo prišli »gradit socializem« in so bili po informibirojevskem sporu
primorani v odhod, ter to primerjamo z izpovedmi italijanskih socialistov,
kot je zgornja, lahko pritrdimo predhodnim spoznanjem, da so bile itali-
janske družine antifašističnih in socialističnih nazorov grenko razočarane
nad socialistično Jugoslavijo in njenimi obljubami o bratstvu in enotnosti
vseh narodov, ko so doživele jugoslovanski nacionalizem in kolektivno kri-
minalizacijo (Ballinger 2003, 129–167, 207–244; Nemec 2015). Razočaranje
nad kriminalizacijo italijanskih antifašistov, ki so bili v jugoslovanski per-
cepciji pogosto enačeni s stereotipom Italijana – fašista, je razvidno tudi v
pripombi, ki mi jo je mimogrede navrgla kulturnica italijanskega porekla
iz slovenske Istre.
Moj oče je bil učitelj in je bil kaznovan od fašistov, ker ni hotel nositi
fašistične uniforme, potem pa je bil v Jugoslaviji v zaporu, ker je bil
Italijan [zapis iz terenskega dnevnika].
Tudi v arhivskih pisnih virih je zabeležena volja tistih, ki ostanejo zaradi
ideoloških razlogov. Poleg strahu pred odhodom dobrih delavcev s kopr-
skega je bilo namreč v okrajnem komiteju prisotno stališče, da odhajajo
148
nacionalizem zmagati. [Iz partije je razočaran izstopil v 70.] On je
bil za Jugoslavijo. Želel je bolj pravično socialno državo. Ni mu bilo
pomembno, ali bo to Italija ali Jugoslavija, v tistem trenutku je to
obljubljala Jugoslavija. Želel je živet v socialistični, komunistični dr-
žavi, ne drugje. Ampak nikoli ni mislil, da se bo počutil ogroženega
na ravni jezikovne in kulturne identitete. Nikoli. In tam se je začelo
izdajstvo in so se počutili od vseh zapuščen, saj dokler je bil v Rovi-
nju, kjer je bila večina še vedno italijanska, je že šlo. Ampak tudi tam
je prišlo do razkola med temi, ki so bili za Tita, in tistimi za Stalina.
Dilemo italijanskih socialistov med ideologijo in etnično identiteto izpo-
stavlja tudi zgodovinarka Alessandra Argenti Tremul, ki opaža, da se v spo-
minih italijanskih partizanov v jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski
kažejo nesoglasja s pripadniki narodov Socialistične federativne republike
Jugoslavije, saj so se ti borili ne le za svojo svobodo, temveč tudi za lastno
državo, medtem ko so se prvi borili za idejo internacionalističnega socializ-
ma/komunizma. Ob osvoboditvi Trsta so bile tako tržaške delavske množi-
ce, ki so podpirale vzpostavitev socialistične države, presenečene nad tem,
da so partizani izobesili slovensko in jugoslovansko zastavo, ne pa rdeče
(Argenti Tremul 2016). Če se spomnimo vseh tržiških delavcev, ki so v Ju-
goslavijo prišli »gradit socializem« in so bili po informibirojevskem sporu
primorani v odhod, ter to primerjamo z izpovedmi italijanskih socialistov,
kot je zgornja, lahko pritrdimo predhodnim spoznanjem, da so bile itali-
janske družine antifašističnih in socialističnih nazorov grenko razočarane
nad socialistično Jugoslavijo in njenimi obljubami o bratstvu in enotnosti
vseh narodov, ko so doživele jugoslovanski nacionalizem in kolektivno kri-
minalizacijo (Ballinger 2003, 129–167, 207–244; Nemec 2015). Razočaranje
nad kriminalizacijo italijanskih antifašistov, ki so bili v jugoslovanski per-
cepciji pogosto enačeni s stereotipom Italijana – fašista, je razvidno tudi v
pripombi, ki mi jo je mimogrede navrgla kulturnica italijanskega porekla
iz slovenske Istre.
Moj oče je bil učitelj in je bil kaznovan od fašistov, ker ni hotel nositi
fašistične uniforme, potem pa je bil v Jugoslaviji v zaporu, ker je bil
Italijan [zapis iz terenskega dnevnika].
Tudi v arhivskih pisnih virih je zabeležena volja tistih, ki ostanejo zaradi
ideoloških razlogov. Poleg strahu pred odhodom dobrih delavcev s kopr-
skega je bilo namreč v okrajnem komiteju prisotno stališče, da odhajajo
148
