Page 146 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 146
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
1955, moj rojstni dan, imela sem 14 let. [Soseda je prišla babici po-
vedat, da ne bo optirala.] Tistega dne je sedela na stolu ob oknu z
rokami, prekrižanimi v naročju, in jaz s temi prošnjami [za optira-
nje] v roki. Moja mama je bila na vratih z ruto na glavi. In jaz s temi
prošnjami v roki . . . Še vedno v pisanju prošnje . . . [. . .] In moja no-
na reče: »Jaz ne grem!« »Kako ne greš? Če smo se dogovorili, napisali
smo prošnjo, vse tudi zate?« »Ne, jaz ne grem. Tu imam streho nad
glavo, sem lastnica te hiše, lahko delam moje stvari . . .« In tako. 78 let
je imela takrat. »Iti zdaj v svet in po svetu, ne in ne grem!« Jaz bi lah-
ko še odnesla našo prošnjo, ampak ko sem gledala mojo mamo med
vrati, z rdečimi očmi, v solzah, sem strgala prošnjo na tisoč koškov.
Mislim, da mi ni bilo nikoli žal.
V zadnjem trenutku so ljudje ostajali, ali zaradi tega, da ostanejo s sta-
rejšimi člani družine, ali zaradi strahu pred neznanim, pred begunstvom,
pred tavanjem po svetu in pred klavrnim življenjem v begunskih centrih
v Italiji.²³ V raziskavah spominov med italijansko manjšino na Hrvaškem
zgodovinarka Gloria Nemec opaža (2012b, 181–182), da je manjšina istrskih
Italijanov načrte za izselitev opustila ali se odrekla tej možnosti, in sicer
zaradi svoje vpletenosti v organe ljudske oblasti, slabe profesionalizacije,
nezaupanja v možnosti, ki jih je Italija ponujala, odgovornosti do starejših
in mlajših, nekateri so celo odšli in se zaradi navezanosti na domači kraj in
nostalgije vrnili.
Ob primerjavi s prihodnostjo življenja v begunskih centrih v Italiji je
mnogokje, tako tudi pri Giuliu, pretehtala odločitev ostati doma, tam, kjer
so imeli vsaj »streho nad glavo«:
Tudi mi bi morali oditi. Praktično smo naredili vse papirje. Moj oče je
bil kmet, ni bil povezan z oblastjo ne prej ne potem. [. . .] Delal je na
poljih, ki niso bila njegova [. . .]. Bil je proletarec od začetka do konca.
Ampak proletarec brez ideoloških povezav z nikomer. [. . .] In, jasno,
je naredil papirje za odhod. In potem smo šli eno nedeljo . . . [. . .] Bilo
je leta ’54, imel sem 12 let. Smo šli v Trst in v Padriče, kjer so bili
²³ Prebivalci območij, ki jih je Italija izgubila (tako na območju nekdanjih provinc na Balkanu
ali nekdanjih kolonij v Afriki), so v Italiji dobili pravice kot nacionalni begunci, s čimer je
italijanska država zanje prevzela odgovornost in jih (tudi po več letih bivanja v begunskih
centrih) poskušala integrirati v italijansko družbo na polotoku. Za razliko od razseljenih
oseb, ki so se opredelile za Italijane, je za tuje migrante poskrbela organizacija United Na-
tions Relief and Rehabiliation Administration in njena naslednica International Refugee
Organisation (Ballinger 2015, 77–78; 2006b).
144
1955, moj rojstni dan, imela sem 14 let. [Soseda je prišla babici po-
vedat, da ne bo optirala.] Tistega dne je sedela na stolu ob oknu z
rokami, prekrižanimi v naročju, in jaz s temi prošnjami [za optira-
nje] v roki. Moja mama je bila na vratih z ruto na glavi. In jaz s temi
prošnjami v roki . . . Še vedno v pisanju prošnje . . . [. . .] In moja no-
na reče: »Jaz ne grem!« »Kako ne greš? Če smo se dogovorili, napisali
smo prošnjo, vse tudi zate?« »Ne, jaz ne grem. Tu imam streho nad
glavo, sem lastnica te hiše, lahko delam moje stvari . . .« In tako. 78 let
je imela takrat. »Iti zdaj v svet in po svetu, ne in ne grem!« Jaz bi lah-
ko še odnesla našo prošnjo, ampak ko sem gledala mojo mamo med
vrati, z rdečimi očmi, v solzah, sem strgala prošnjo na tisoč koškov.
Mislim, da mi ni bilo nikoli žal.
V zadnjem trenutku so ljudje ostajali, ali zaradi tega, da ostanejo s sta-
rejšimi člani družine, ali zaradi strahu pred neznanim, pred begunstvom,
pred tavanjem po svetu in pred klavrnim življenjem v begunskih centrih
v Italiji.²³ V raziskavah spominov med italijansko manjšino na Hrvaškem
zgodovinarka Gloria Nemec opaža (2012b, 181–182), da je manjšina istrskih
Italijanov načrte za izselitev opustila ali se odrekla tej možnosti, in sicer
zaradi svoje vpletenosti v organe ljudske oblasti, slabe profesionalizacije,
nezaupanja v možnosti, ki jih je Italija ponujala, odgovornosti do starejših
in mlajših, nekateri so celo odšli in se zaradi navezanosti na domači kraj in
nostalgije vrnili.
Ob primerjavi s prihodnostjo življenja v begunskih centrih v Italiji je
mnogokje, tako tudi pri Giuliu, pretehtala odločitev ostati doma, tam, kjer
so imeli vsaj »streho nad glavo«:
Tudi mi bi morali oditi. Praktično smo naredili vse papirje. Moj oče je
bil kmet, ni bil povezan z oblastjo ne prej ne potem. [. . .] Delal je na
poljih, ki niso bila njegova [. . .]. Bil je proletarec od začetka do konca.
Ampak proletarec brez ideoloških povezav z nikomer. [. . .] In, jasno,
je naredil papirje za odhod. In potem smo šli eno nedeljo . . . [. . .] Bilo
je leta ’54, imel sem 12 let. Smo šli v Trst in v Padriče, kjer so bili
²³ Prebivalci območij, ki jih je Italija izgubila (tako na območju nekdanjih provinc na Balkanu
ali nekdanjih kolonij v Afriki), so v Italiji dobili pravice kot nacionalni begunci, s čimer je
italijanska država zanje prevzela odgovornost in jih (tudi po več letih bivanja v begunskih
centrih) poskušala integrirati v italijansko družbo na polotoku. Za razliko od razseljenih
oseb, ki so se opredelile za Italijane, je za tuje migrante poskrbela organizacija United Na-
tions Relief and Rehabiliation Administration in njena naslednica International Refugee
Organisation (Ballinger 2015, 77–78; 2006b).
144
