Page 147 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 147
Med dilemo oditi ali ostati
sorodniki, smo šli na obisk k bratrancu [. . .]. In ko je videl pogoje, v
katerih se je živelo, je v resnici rekel: »Jaz sem ne pridem živet.« Pravi:
»Imam svojo hišo, največ kar je, me lahko ubijejo . . . Živeti življenje
zapornika, ne . . .« Zato smo ostali.
Kljub očetovemu poskusu bega zaradi zavrnjene prošnje za optiranje sta
se Amaliina dedka odločila ostati prav zaradi že prestanih begunskih, mi-
grantskih izkušenj:
Ko so se družine odločale, če oditi ali ostati, so bile osebe, ki niso že-
lele oditi. Moja nona je rekla: »Jaz sem bila med prvo svetovno vojno
v Wagni . . .«, da je bila na Madžarskem, potem v Wagni, »tudi če naj
se zgodi karkoli, jaz ne grem več proč iz mojega doma!« In moj no-
no, logično, se je strinjal z njo, tudi ker je bil socialističnih tendenc in
tako. [O razbitju družine.]
Medtem ko so se vasi in mesta praznila, je sočasno prihajalo do naspro-
tnega pojava, ljudi so si premislili glede svojih že oddanih vlog za optiranje.
Prvi razlog je bil v informiranosti Istranov o težkih življenjskih razmerah
v begunskih centrih, kar se ni ujemalo z idejo »svobodnega in cvetočega
sveta«, ki so jo razglašali v predhodnih letih. Drugi razlog pa je bil v tem,
da se je sčasoma spremenila jugoslovanska politika, še posebno po sporu z
Informbirojem in opustitvijo sovjetskega modela razvoja (Orlić 2019, 582–
583). Zgodbe ezulov, ki so se vrnili, so bile v ospredju v istrskih medijih. Ti
so begunske centre opisovali kot »koncentracijske kampe«, »kampe smrti«,
opisovali so napade iredentistov nad njimi, govorili so o jalovih kalvarijah
pri registrih in centrih, ki so organizirali nadaljnja čezmorska potovanja.
Razočaranja tistih, ki so bili v kapitalističnem »paradižu« deležni le lakote,
hospitalizacije, ponižanja naj bi postale zgled vsem tistim, ki so hrepeneli
po odhodu (Nemec 2012b, 194–195). Kot je bilo že pokazano v poglavju o
nadzoru, so morali tisti, ki so si po vložitvi prošnje za optiranje premisli-
li, jugoslovanskim oblastem svojo pripadnost dokazati s hujskanjem ljudi
proti Italiji in proti optantom. Še danes je bilo slišati precej komentarjev
današnjih Istranov, da je bilo mnogim ezulom žal, da so odšli. Podobno Ma-
rio navede misel ezula, češ »ti, ki so ostali tukaj, so gospodje« in da »eni so
se vrnili, še zdaj gledajo, da bi prišli, samo zdaj v hišah, ki so bivali prej,
bivajo drugi ljudje notri«.
Iz strahu pred tem, kar so videli, tudi Marijina družina ni odšla, saj se je,
kot pove, ko je prišla v begunski center v Padriče, »zjokala.« Iz pogovorov
145
sorodniki, smo šli na obisk k bratrancu [. . .]. In ko je videl pogoje, v
katerih se je živelo, je v resnici rekel: »Jaz sem ne pridem živet.« Pravi:
»Imam svojo hišo, največ kar je, me lahko ubijejo . . . Živeti življenje
zapornika, ne . . .« Zato smo ostali.
Kljub očetovemu poskusu bega zaradi zavrnjene prošnje za optiranje sta
se Amaliina dedka odločila ostati prav zaradi že prestanih begunskih, mi-
grantskih izkušenj:
Ko so se družine odločale, če oditi ali ostati, so bile osebe, ki niso že-
lele oditi. Moja nona je rekla: »Jaz sem bila med prvo svetovno vojno
v Wagni . . .«, da je bila na Madžarskem, potem v Wagni, »tudi če naj
se zgodi karkoli, jaz ne grem več proč iz mojega doma!« In moj no-
no, logično, se je strinjal z njo, tudi ker je bil socialističnih tendenc in
tako. [O razbitju družine.]
Medtem ko so se vasi in mesta praznila, je sočasno prihajalo do naspro-
tnega pojava, ljudi so si premislili glede svojih že oddanih vlog za optiranje.
Prvi razlog je bil v informiranosti Istranov o težkih življenjskih razmerah
v begunskih centrih, kar se ni ujemalo z idejo »svobodnega in cvetočega
sveta«, ki so jo razglašali v predhodnih letih. Drugi razlog pa je bil v tem,
da se je sčasoma spremenila jugoslovanska politika, še posebno po sporu z
Informbirojem in opustitvijo sovjetskega modela razvoja (Orlić 2019, 582–
583). Zgodbe ezulov, ki so se vrnili, so bile v ospredju v istrskih medijih. Ti
so begunske centre opisovali kot »koncentracijske kampe«, »kampe smrti«,
opisovali so napade iredentistov nad njimi, govorili so o jalovih kalvarijah
pri registrih in centrih, ki so organizirali nadaljnja čezmorska potovanja.
Razočaranja tistih, ki so bili v kapitalističnem »paradižu« deležni le lakote,
hospitalizacije, ponižanja naj bi postale zgled vsem tistim, ki so hrepeneli
po odhodu (Nemec 2012b, 194–195). Kot je bilo že pokazano v poglavju o
nadzoru, so morali tisti, ki so si po vložitvi prošnje za optiranje premisli-
li, jugoslovanskim oblastem svojo pripadnost dokazati s hujskanjem ljudi
proti Italiji in proti optantom. Še danes je bilo slišati precej komentarjev
današnjih Istranov, da je bilo mnogim ezulom žal, da so odšli. Podobno Ma-
rio navede misel ezula, češ »ti, ki so ostali tukaj, so gospodje« in da »eni so
se vrnili, še zdaj gledajo, da bi prišli, samo zdaj v hišah, ki so bivali prej,
bivajo drugi ljudje notri«.
Iz strahu pred tem, kar so videli, tudi Marijina družina ni odšla, saj se je,
kot pove, ko je prišla v begunski center v Padriče, »zjokala.« Iz pogovorov
145
