Page 182 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 182
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
čutil le sam kot priseljenec, temveč ga je bilo mogoče razbrati tudi pri dru-
gih priseljencih in domačinih, o čemer bomo govorili še v nadaljevanju.
Tako je polkovnik Dragotin ravno tako v nacionalističnem tonu omenjal
priseljevanje iz nekdanjih južnih republik Jugoslavije v nekatere dele istr-
skega podeželja:
Vse te uslužbence . . . Nas je ene, bom rekel, par sto nadrl dol, ker tle
ni bilo uradnikov. So dobili takoj tista stanovanja. Pa počasi en, drug
so hodil. Tam smo rekli, v Hrvatinih, jih je tudi precej stran šlo, tam
so pa te »južnjake« dali, smo rekli, da je »južna meja«. In še zdej gor,
kar poglejte, veliko . . .
Če ostanemo pri govoru o priseljencih iz hrvaškega dela Istre, ne sme-
mo pozabiti, da so bili med temi priseljenci tudi italijansko govoreči, kot,
recimo, Liviev oče, ki je prišel nadomestit ribiško delovno silo:
Oče z Vrsarja v Istri, mati iz Vižinjana v Istri. Oba italijansko govore-
ča. Mati je hotela zbežati, pri Gorici je bila hiša na obeh straneh meje,
čez katero si za plačilo zbežal v Italijo – so jo ujeli. Oče je dobil delo
kot ribič v Izoli, veliko Istranov – ribičev enako, saj so stari ribiči odšli
iz Izole, naredili pa so enega največjih ribolovnih središč na Jadranu.
Oče ni poskušal zbežati, ni bil v nobeni vojski [. . .]. V obalna mesta
so najprej lahko hodili samo izbranci, tisti, ki je oblast želela. Istra-
ni iz Hrvaške so lahko prišli, drugače pa samo izbranci [oficirji . . .].
Delavci so začeli hoditi šele po izgradnji tovarn, npr. Tomosa. Samo
posebni izbranci so imeli tudi ostale privilegije, ne le stanovanja, tudi
otroški dodatki itd. [Iz zapisa v terenskem dnevniku.]
Tako je iz ustnih pričevanj mogoče razbrati, da so bili prvi priseljenci v
Istro, predvsem v mestih, ljudje, poslani po dekretu, izbranci, ki so se zapo-
slovali v civilni in vojaški upravi. Povsem nov kader je bil potreben za vzpo-
stavitev slovenskega šolstva. Zdi se, da je bilo med priseljenci precej nekda-
njih partizanov, ki so se jim z zagotovitvijo nastanitve in službe oddolžili
za njihov medvojni aktivizem, hkrati pa so te ljudi tudi krčevito potrebo-
vali pri vzpostavljanju novega družbeno-političnega sistema. Prednosti, s
katerimi so usposobljen kader pa tudi druge poskušali zvabiti na »divji za-
hod«, pa so po drugi strani vzbujale nelagodje, zavist pri domačinih, ki teh
ugodnosti niso bili deležni. O tem bo sicer še govora pri simbolnih mejah,
zaustavimo se prej še pri vprašanju bivanjskih in življenjskih razmer ob
prihodu v Istro.
180
čutil le sam kot priseljenec, temveč ga je bilo mogoče razbrati tudi pri dru-
gih priseljencih in domačinih, o čemer bomo govorili še v nadaljevanju.
Tako je polkovnik Dragotin ravno tako v nacionalističnem tonu omenjal
priseljevanje iz nekdanjih južnih republik Jugoslavije v nekatere dele istr-
skega podeželja:
Vse te uslužbence . . . Nas je ene, bom rekel, par sto nadrl dol, ker tle
ni bilo uradnikov. So dobili takoj tista stanovanja. Pa počasi en, drug
so hodil. Tam smo rekli, v Hrvatinih, jih je tudi precej stran šlo, tam
so pa te »južnjake« dali, smo rekli, da je »južna meja«. In še zdej gor,
kar poglejte, veliko . . .
Če ostanemo pri govoru o priseljencih iz hrvaškega dela Istre, ne sme-
mo pozabiti, da so bili med temi priseljenci tudi italijansko govoreči, kot,
recimo, Liviev oče, ki je prišel nadomestit ribiško delovno silo:
Oče z Vrsarja v Istri, mati iz Vižinjana v Istri. Oba italijansko govore-
ča. Mati je hotela zbežati, pri Gorici je bila hiša na obeh straneh meje,
čez katero si za plačilo zbežal v Italijo – so jo ujeli. Oče je dobil delo
kot ribič v Izoli, veliko Istranov – ribičev enako, saj so stari ribiči odšli
iz Izole, naredili pa so enega največjih ribolovnih središč na Jadranu.
Oče ni poskušal zbežati, ni bil v nobeni vojski [. . .]. V obalna mesta
so najprej lahko hodili samo izbranci, tisti, ki je oblast želela. Istra-
ni iz Hrvaške so lahko prišli, drugače pa samo izbranci [oficirji . . .].
Delavci so začeli hoditi šele po izgradnji tovarn, npr. Tomosa. Samo
posebni izbranci so imeli tudi ostale privilegije, ne le stanovanja, tudi
otroški dodatki itd. [Iz zapisa v terenskem dnevniku.]
Tako je iz ustnih pričevanj mogoče razbrati, da so bili prvi priseljenci v
Istro, predvsem v mestih, ljudje, poslani po dekretu, izbranci, ki so se zapo-
slovali v civilni in vojaški upravi. Povsem nov kader je bil potreben za vzpo-
stavitev slovenskega šolstva. Zdi se, da je bilo med priseljenci precej nekda-
njih partizanov, ki so se jim z zagotovitvijo nastanitve in službe oddolžili
za njihov medvojni aktivizem, hkrati pa so te ljudi tudi krčevito potrebo-
vali pri vzpostavljanju novega družbeno-političnega sistema. Prednosti, s
katerimi so usposobljen kader pa tudi druge poskušali zvabiti na »divji za-
hod«, pa so po drugi strani vzbujale nelagodje, zavist pri domačinih, ki teh
ugodnosti niso bili deležni. O tem bo sicer še govora pri simbolnih mejah,
zaustavimo se prej še pri vprašanju bivanjskih in življenjskih razmer ob
prihodu v Istro.
180
