Page 179 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 179
Kdo in od kod je prihajal? O novi demografski strukturi v Istri
M: Res je, to so bili Italijani večinoma, mesta so talijanska, podeželje
je pa slovensko oz. slovensko-hrvaško, tud to je ena mešanica.
Po pričevanju sodeč so bili v mesta poslani učitelji, ki so bili primorski
»povratniki«, v istrsko podeželsko zaledje pa ostali Slovenci. Kot je opo-
mnila Kristina zgoraj, so bili »povratniki« sicer premeščeni tudi v vasi, če
so tako želeli, vendar je njena družina želela v mesto. In res, v Brkinih je
znan rek, da je prav Izola največje brkinsko mesto.
Po arhivskih virih sodeč so priseljenci v tem času prihajali iz celotne re-
gije Republike Slovenije (19,5 ). Največji priseljenski valovi so prihajali iz
Ljubljane, Celja, Novega mesta in Murske Sobote (Kalc 2019, 155). Kristina
se spominja, da je bilo ob prihodu v Izolo leta 1955 prevladujoče okolje še
vedno italijansko, se je pa z novimi priseljenci izredno hitro sloveniziralo:
Tudi veliko ljudi, ki so opravljali te javne službe, so znali zelo slabo
slovenščino . . . To je bilo leta ’55. Moja sestra, ki je hodila v drugi ra-
zred, je vmes, med selitvijo, pozabila seštevat in pisat. Skratka, tudi
zanjo je bil kulturni šok. Torej italijanščina je bila takrat zelo priso-
tna. Te stvari so se izjemno hitro spreminjale. Jaz govorim za Izo-
lo. Morda v Kopru je bilo drugače. Izjemno so se ti prazni domovi in
novi bloki sezidali . . . So se napolnjevali iz štajerskega konca, iz Ma-
ribora so se veliko izseljevali in tudi iz Gorenjskega, Jesenice. To ni
naključje. Maribor, je bilo veliko industrijsko izobraženih ljudi. Je-
senice zaradi železarne pa verjetno tudi . . . Ti ljudje, ta kader, je bil
izredno dobrodošel, ker se je v Kopru, v Izoli kasneje, začela mehani-
zacija zaradi Tomosa. To se je zelo polnilo. V drugem delu osemletke
[. . .]. Tam smo že imeli sošolce, ki so bili iz cele Slovenije. Torej ob
mojem prihodu sem bil sama. Potem pa se je vsulo mladih družin od
vsepovsod. Tako da, mimogrede, sem prej začela govorit o italijan-
ščini. Za ljudi, ki so prišli in ki so imeli kontakt z drugimi ljudmi,
prodajalci, zdravniki so organizirali italijanski tečaj italijanščine, ker
je bilo treba vedeti, saj so ga dosti govorili . . . Na tak večerni tečaj sem
se naučila zelo dobro itaijanščino. Jaz sem se tako lažje vživela v igre
policaje in tatovi, tisto smo se takrat igrali, ampak kot rečeno, zelo,
zelo hitro se je to območje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli ma-
lo kasneje, tega stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz.
Največji stik z italijansko kulturo je bil v glasbeni šoli na Gregorčičevi,
kjer je bil sedež Circolo Italiano di Cultura. Malo po mojem prihodu
je bila televizija, gledali smo San Remo.
177
M: Res je, to so bili Italijani večinoma, mesta so talijanska, podeželje
je pa slovensko oz. slovensko-hrvaško, tud to je ena mešanica.
Po pričevanju sodeč so bili v mesta poslani učitelji, ki so bili primorski
»povratniki«, v istrsko podeželsko zaledje pa ostali Slovenci. Kot je opo-
mnila Kristina zgoraj, so bili »povratniki« sicer premeščeni tudi v vasi, če
so tako želeli, vendar je njena družina želela v mesto. In res, v Brkinih je
znan rek, da je prav Izola največje brkinsko mesto.
Po arhivskih virih sodeč so priseljenci v tem času prihajali iz celotne re-
gije Republike Slovenije (19,5 ). Največji priseljenski valovi so prihajali iz
Ljubljane, Celja, Novega mesta in Murske Sobote (Kalc 2019, 155). Kristina
se spominja, da je bilo ob prihodu v Izolo leta 1955 prevladujoče okolje še
vedno italijansko, se je pa z novimi priseljenci izredno hitro sloveniziralo:
Tudi veliko ljudi, ki so opravljali te javne službe, so znali zelo slabo
slovenščino . . . To je bilo leta ’55. Moja sestra, ki je hodila v drugi ra-
zred, je vmes, med selitvijo, pozabila seštevat in pisat. Skratka, tudi
zanjo je bil kulturni šok. Torej italijanščina je bila takrat zelo priso-
tna. Te stvari so se izjemno hitro spreminjale. Jaz govorim za Izo-
lo. Morda v Kopru je bilo drugače. Izjemno so se ti prazni domovi in
novi bloki sezidali . . . So se napolnjevali iz štajerskega konca, iz Ma-
ribora so se veliko izseljevali in tudi iz Gorenjskega, Jesenice. To ni
naključje. Maribor, je bilo veliko industrijsko izobraženih ljudi. Je-
senice zaradi železarne pa verjetno tudi . . . Ti ljudje, ta kader, je bil
izredno dobrodošel, ker se je v Kopru, v Izoli kasneje, začela mehani-
zacija zaradi Tomosa. To se je zelo polnilo. V drugem delu osemletke
[. . .]. Tam smo že imeli sošolce, ki so bili iz cele Slovenije. Torej ob
mojem prihodu sem bil sama. Potem pa se je vsulo mladih družin od
vsepovsod. Tako da, mimogrede, sem prej začela govorit o italijan-
ščini. Za ljudi, ki so prišli in ki so imeli kontakt z drugimi ljudmi,
prodajalci, zdravniki so organizirali italijanski tečaj italijanščine, ker
je bilo treba vedeti, saj so ga dosti govorili . . . Na tak večerni tečaj sem
se naučila zelo dobro itaijanščino. Jaz sem se tako lažje vživela v igre
policaje in tatovi, tisto smo se takrat igrali, ampak kot rečeno, zelo,
zelo hitro se je to območje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli ma-
lo kasneje, tega stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz.
Največji stik z italijansko kulturo je bil v glasbeni šoli na Gregorčičevi,
kjer je bil sedež Circolo Italiano di Cultura. Malo po mojem prihodu
je bila televizija, gledali smo San Remo.
177
