Page 180 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 180
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Ljudje, ki so prihajali kasneje, po letu 1955, so vstopali v že slovenizirano
okolje, stika z italijansko kulturo pa niso več doživljali, ker je bila že manj-
šinska. O tem bo govora v poglavju o simbolnih mejah v novonastali istrski
družbi, ko bo jasno, da priseljenci iz tega časa niso občutili nikakršne po-
trebe po znanju italijanščine.
Poleg slovenskih priseljencev je bila nekdanja cona B st o v okviru Jugo-
slavije precej zanimiva za priseljence iz podeželskega zaledja severnoistr-
skih mest z območja Republike Hrvaške. Leta 1945 je bilo zabeleženih manj
kot 100 prebivalcev hrvaške etničnosti, medtem ko je leta 1956 iz Hrvaške
izhajalo že 2.800 prebivalcev, leta 1960 pa že prek 5.000, kar je predstavlja-
lo 11,7 prebivalstva. Veliko jih je prihajalo z območja Buzeta, širše Istre
in hrvaškega obalnega pasu. Zamenjali so predvsem poklicno strukturo iz-
seljencev, predvsem na področju ribištva in pridelave hrane, nekateri na
področju pomorstva, drugi pa so se naselili na podeželje (Kalc 2019, 156).
V to podobo sodi zgodba Anteja, čigar ženinega očeta so iz Buzeta poklicali
v ta del Istre zaradi pekarskega poklica. Zanimivo, med vrsticami omenja,
da Slovenci niso želeli v Istro:
Ker so Italijani odhajali! To sem hotel reči. In ni bilo pekarn, pekarjev!
Iz Slovenije, oni Slovenci se niso dali na Obalo! In so starega pokli-
cali iz Buzeta, da naj pride delati, da ima službo! Nekdo ga je pozval
[leta 1953 . . . Vmes še dolg intervju]. To je bilo ’53., ’54., ’55. in tako
dalje. Najprej niso gledali tolko, ampak da bi . . . Ker Italijani so odha-
jali kot ribiči, kot vse obrti in tako dalje in so rabili. Zato vam pravim,
oni zgoraj niso imeli »afinitete«, da bi prihajali in oblast in sama iner-
cija . . . Kot je mene . . . Jaz nisem, na kraj pameti nisem mislil, da bi
tu živel [povabili so ga kot učitelja, čeprav ni znal besede slovensko].
Nezanimanje za priseljevanje je mogoče razbrati tudi iz arhivskih virov.
Med razlogi se omenjajo skromne možnosti nastanitve in nizek življenj-
ski standard, kar omenja zgornji sogovornik in o čemer bo še tekla beseda.
Zaradi teh razlogov so bili zdravniki le začasno priseljeni, obrtniške in tr-
govske družbe niso mogle najti vodstvenega kadra, veliko priseljencev se
je v kratkem času tudi odselilo (Kalc 2019, 157). O globokem razočaranju
nad stanjem v istrskih mestih govorijo sogovorniki, kot recimo gospa, ki
je razočarana pristala v Piranu zgolj zato, ker se zaradi odpovedi službe v
Mariboru ni mogla več vrniti (Pahor 2007, 204). Zanimivo, v nadaljevanju
intervjuja Ante poudari, da so kasneje oblasti preferirale Slovence, tenden-
ca, ki je bila s prihodom delovne sile iz drugih nekdanjih jugoslovanskih
178
Ljudje, ki so prihajali kasneje, po letu 1955, so vstopali v že slovenizirano
okolje, stika z italijansko kulturo pa niso več doživljali, ker je bila že manj-
šinska. O tem bo govora v poglavju o simbolnih mejah v novonastali istrski
družbi, ko bo jasno, da priseljenci iz tega časa niso občutili nikakršne po-
trebe po znanju italijanščine.
Poleg slovenskih priseljencev je bila nekdanja cona B st o v okviru Jugo-
slavije precej zanimiva za priseljence iz podeželskega zaledja severnoistr-
skih mest z območja Republike Hrvaške. Leta 1945 je bilo zabeleženih manj
kot 100 prebivalcev hrvaške etničnosti, medtem ko je leta 1956 iz Hrvaške
izhajalo že 2.800 prebivalcev, leta 1960 pa že prek 5.000, kar je predstavlja-
lo 11,7 prebivalstva. Veliko jih je prihajalo z območja Buzeta, širše Istre
in hrvaškega obalnega pasu. Zamenjali so predvsem poklicno strukturo iz-
seljencev, predvsem na področju ribištva in pridelave hrane, nekateri na
področju pomorstva, drugi pa so se naselili na podeželje (Kalc 2019, 156).
V to podobo sodi zgodba Anteja, čigar ženinega očeta so iz Buzeta poklicali
v ta del Istre zaradi pekarskega poklica. Zanimivo, med vrsticami omenja,
da Slovenci niso želeli v Istro:
Ker so Italijani odhajali! To sem hotel reči. In ni bilo pekarn, pekarjev!
Iz Slovenije, oni Slovenci se niso dali na Obalo! In so starega pokli-
cali iz Buzeta, da naj pride delati, da ima službo! Nekdo ga je pozval
[leta 1953 . . . Vmes še dolg intervju]. To je bilo ’53., ’54., ’55. in tako
dalje. Najprej niso gledali tolko, ampak da bi . . . Ker Italijani so odha-
jali kot ribiči, kot vse obrti in tako dalje in so rabili. Zato vam pravim,
oni zgoraj niso imeli »afinitete«, da bi prihajali in oblast in sama iner-
cija . . . Kot je mene . . . Jaz nisem, na kraj pameti nisem mislil, da bi
tu živel [povabili so ga kot učitelja, čeprav ni znal besede slovensko].
Nezanimanje za priseljevanje je mogoče razbrati tudi iz arhivskih virov.
Med razlogi se omenjajo skromne možnosti nastanitve in nizek življenj-
ski standard, kar omenja zgornji sogovornik in o čemer bo še tekla beseda.
Zaradi teh razlogov so bili zdravniki le začasno priseljeni, obrtniške in tr-
govske družbe niso mogle najti vodstvenega kadra, veliko priseljencev se
je v kratkem času tudi odselilo (Kalc 2019, 157). O globokem razočaranju
nad stanjem v istrskih mestih govorijo sogovorniki, kot recimo gospa, ki
je razočarana pristala v Piranu zgolj zato, ker se zaradi odpovedi službe v
Mariboru ni mogla več vrniti (Pahor 2007, 204). Zanimivo, v nadaljevanju
intervjuja Ante poudari, da so kasneje oblasti preferirale Slovence, tenden-
ca, ki je bila s prihodom delovne sile iz drugih nekdanjih jugoslovanskih
178
