Page 217 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 217
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
Je pa tko, da je, recimo, moja mama . . . Tam so jo šjore naučile pit
kafe. Ni blo tega, kar ti praviš, da bi bli neki . . . Med ljudmi ni blo
konfliktov. Še zdaj tle, kjer stanujemo že dolgo, ker smo se preselili . . .
Sosede Italijanke, to so vedno čakulale z mojo mamo. Čeprav je bla
zagreta komunistka, ma to ni . . . [. . .] Jaz nisem nikoli doživel, da
bi bil kakšen konflikt na taki osnovi, da Italijani . . . Sploh se mi zdi
čudno, nam se zdi čisto normalno, da je bil, recimo, en Juri župan
mesta. Tega ljudje tle sploh, ne vem . . . Pač, Italijan, Italijan, ma che
cazzo . . . Kaj takega v Trstu ne bi doživela, da je Slovenec župan. [O
igranju otrok] Igrice so bile v glavnem italijanske. [. . .] »Toka-važo«,
»ladri e poliziotti«, tudi izštevanke so ble . . . Večina ulic so imenovali
še po starih: Calegaria . . . Čeprav prav Italijanov je bilo malo pol, res
malo.
Kristina, hči primorskih staršev iz Brkinov, poudari, da se je glede na
svoje otroštvo v prostranih kočevskih gozdovih in vaseh v Izoli znašla v
kulturnem šoku zaradi »stisnjene gmote hiš«, vendar so se njeni starši za-
radi predhodnega rednega stika s Trstom in Italijani počutili kot doma.
»Ja, zelo mešano. Mama je bila doma, oče je bil v službi in ona se je poču-
tila kot riba v vodi, ne, ker je bila ena soseda Italijanka . . . Veliko Italijanov
je bilo še.« Tudi iz mimogrede izrečene pripombe gospe, ki se na mojem
javnem predavanju ni strinjala s trditvijo o privilegiranih priseljencih, ki
dobijo »šop ključev«, je videti, da so se priseljenci iz širše regije, celo do Go-
rice, v novem okolju počutili doma. »Jaz sem rojena pred letom ’50 v Kopru.
Nismo prišleki, mislim, moja mama je iz Gorice, oče iz Trsta, ampak nikoli
nismo se čutili prišleki.«
Tudi iz drugih pogovorov s Primorci kot prvimi priseljenci je razvidno,
da se med italijansko prevladujočim okoljem niso počutili tujci, ampak prav
zaradi italijanskega okolja »kot doma«. Sicer tudi zgodnji primorski prise-
ljenci priznavajo, da se le stežka identificirajo kot Istrani, podobno kot je
bilo že zgoraj navedeno. Marko tako poudari »prekinjeno vez« kot vzrok, da
priseljence, pa četudi iz širše primorske regije, na mestno okolje ne vežejo
»globoke korenine« in niti medgeneracijski spomini, spomini tipa longue
durée.
Ma ne, to so bili vsi Slovenci. Tle, Istrani, to je ena čudna mešanica.
Jaz se nekako ne počutim prav Istrana. Veliko ti dajo starši, moja ma-
ma je, recimo, veliko govorila o Krasu in iz teh pripovedi se čutiš bolj
dejansko vezan tja. To nam manjka tle, kjer smo ostali . . . Povezave,
215
Je pa tko, da je, recimo, moja mama . . . Tam so jo šjore naučile pit
kafe. Ni blo tega, kar ti praviš, da bi bli neki . . . Med ljudmi ni blo
konfliktov. Še zdaj tle, kjer stanujemo že dolgo, ker smo se preselili . . .
Sosede Italijanke, to so vedno čakulale z mojo mamo. Čeprav je bla
zagreta komunistka, ma to ni . . . [. . .] Jaz nisem nikoli doživel, da
bi bil kakšen konflikt na taki osnovi, da Italijani . . . Sploh se mi zdi
čudno, nam se zdi čisto normalno, da je bil, recimo, en Juri župan
mesta. Tega ljudje tle sploh, ne vem . . . Pač, Italijan, Italijan, ma che
cazzo . . . Kaj takega v Trstu ne bi doživela, da je Slovenec župan. [O
igranju otrok] Igrice so bile v glavnem italijanske. [. . .] »Toka-važo«,
»ladri e poliziotti«, tudi izštevanke so ble . . . Večina ulic so imenovali
še po starih: Calegaria . . . Čeprav prav Italijanov je bilo malo pol, res
malo.
Kristina, hči primorskih staršev iz Brkinov, poudari, da se je glede na
svoje otroštvo v prostranih kočevskih gozdovih in vaseh v Izoli znašla v
kulturnem šoku zaradi »stisnjene gmote hiš«, vendar so se njeni starši za-
radi predhodnega rednega stika s Trstom in Italijani počutili kot doma.
»Ja, zelo mešano. Mama je bila doma, oče je bil v službi in ona se je poču-
tila kot riba v vodi, ne, ker je bila ena soseda Italijanka . . . Veliko Italijanov
je bilo še.« Tudi iz mimogrede izrečene pripombe gospe, ki se na mojem
javnem predavanju ni strinjala s trditvijo o privilegiranih priseljencih, ki
dobijo »šop ključev«, je videti, da so se priseljenci iz širše regije, celo do Go-
rice, v novem okolju počutili doma. »Jaz sem rojena pred letom ’50 v Kopru.
Nismo prišleki, mislim, moja mama je iz Gorice, oče iz Trsta, ampak nikoli
nismo se čutili prišleki.«
Tudi iz drugih pogovorov s Primorci kot prvimi priseljenci je razvidno,
da se med italijansko prevladujočim okoljem niso počutili tujci, ampak prav
zaradi italijanskega okolja »kot doma«. Sicer tudi zgodnji primorski prise-
ljenci priznavajo, da se le stežka identificirajo kot Istrani, podobno kot je
bilo že zgoraj navedeno. Marko tako poudari »prekinjeno vez« kot vzrok, da
priseljence, pa četudi iz širše primorske regije, na mestno okolje ne vežejo
»globoke korenine« in niti medgeneracijski spomini, spomini tipa longue
durée.
Ma ne, to so bili vsi Slovenci. Tle, Istrani, to je ena čudna mešanica.
Jaz se nekako ne počutim prav Istrana. Veliko ti dajo starši, moja ma-
ma je, recimo, veliko govorila o Krasu in iz teh pripovedi se čutiš bolj
dejansko vezan tja. To nam manjka tle, kjer smo ostali . . . Povezave,
215
