Page 222 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 222
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Nepoznavanje življenja z morjem s strani slovenskih priseljencev izpo-
stavi tudi Ante, priseljenec iz hrvaškega dela Istre, katerega žena je kot
športna veslačica zahtevala prav stanovanje ob morju:
E, vabili so jih . . . Slovenci nisu imeli preveč nagnjenja, ljubezni do
morja. [. . .] Ali neki občutek do morja i tega nisu imeli. Da vam sam to
povem. Tam pri Kapitaniji [v Kopru] so ogradili morje, da kdo ne pade
not. Živa resnica. So tiste steberčke imeli in tiste ketne . . . [smeh]
Po drugi strani pa so prav zaradi morja nekateri priseljenci sredozemsko
mestno okolje vzljubili prav zaradi morja, kot, recimo, pripoveduje Rozali-
ja, v Piran priseljena iz Dolenjske, ki je tu ostala prav zaradi morja, ki ji je
nadomeščalo prostranstvo obdelanih dolenjskih krajin:
[Vprašanje, kako se je privadila življenju v Piranu:] Ja, zelo hitro. Ker
js ko pogledam morje, sm rekla mami, ki je prišla na obisk, vidim naše
žitno polje. In mama je rekla: »Ja, otrok moj, pa kaj je s teboj?« Meni
je blo morje vse. Ta odprtost, morje . . . Mi je in gozd in vinograd, vse
nadomeščalo. Nisem nič pogrešala, vzljubila sem to kamenje, vzlju-
bila te ozke ulice, ne vem. In sem rekla: »Ne grem nikamor!«
Odnos do morja v tem sredozemskem okolju je močno poveden, sploh ko
primerjamo poznavanje morja domačinov. Omenjeno je že bilo, da so itali-
janski narečni izrazi uporabljeni v ribolovu, saj je bilo poznavanje morja in
ribištva v teh krajih v glavnem njihova dejavnost. Podobno izkušnjo iz bol-
nice opiše Tonin, slovenski Istran iz Škofij, ko je ležal v sobi z italijanskim
Pirančanom, namreč da so imeli poseben piranski dialekt, ki ga je oponašal
s pojočim glasom, in so po morju napovedovali vreme, kar večini drugim
Istranom ni bilo poznano. »In je Pirančan rekel: ›Il mare a le štrade, šara
piovi.‹ [Morje ima «pasove», dež bo]. Da ko je morje lepo, plavo, bo sončno,
ko je morje bledo ali ima oblake [mivkasto], bo dež.«
Morje kot močan element novega sredozemskega okolja se je izkazalo
za metaforo, ki odraža nedomačnost priseljencev ob tolikšni prostranosti,
po drugi strani pa domačnost, poznavanje tistih, ki so vajeni življenja ob
njem.
Priseljenci iz notranjosti Slovenije in Jugoslavije:
med dvema domovoma in »tujci na svojem«
Če so Primorci v istrska mesta vstopili vsaj s poznavanjem kompleksne in
občutljive italijansko-slovenske, hrvaške preteklosti, pa se zdi, da o njej
220
Nepoznavanje življenja z morjem s strani slovenskih priseljencev izpo-
stavi tudi Ante, priseljenec iz hrvaškega dela Istre, katerega žena je kot
športna veslačica zahtevala prav stanovanje ob morju:
E, vabili so jih . . . Slovenci nisu imeli preveč nagnjenja, ljubezni do
morja. [. . .] Ali neki občutek do morja i tega nisu imeli. Da vam sam to
povem. Tam pri Kapitaniji [v Kopru] so ogradili morje, da kdo ne pade
not. Živa resnica. So tiste steberčke imeli in tiste ketne . . . [smeh]
Po drugi strani pa so prav zaradi morja nekateri priseljenci sredozemsko
mestno okolje vzljubili prav zaradi morja, kot, recimo, pripoveduje Rozali-
ja, v Piran priseljena iz Dolenjske, ki je tu ostala prav zaradi morja, ki ji je
nadomeščalo prostranstvo obdelanih dolenjskih krajin:
[Vprašanje, kako se je privadila življenju v Piranu:] Ja, zelo hitro. Ker
js ko pogledam morje, sm rekla mami, ki je prišla na obisk, vidim naše
žitno polje. In mama je rekla: »Ja, otrok moj, pa kaj je s teboj?« Meni
je blo morje vse. Ta odprtost, morje . . . Mi je in gozd in vinograd, vse
nadomeščalo. Nisem nič pogrešala, vzljubila sem to kamenje, vzlju-
bila te ozke ulice, ne vem. In sem rekla: »Ne grem nikamor!«
Odnos do morja v tem sredozemskem okolju je močno poveden, sploh ko
primerjamo poznavanje morja domačinov. Omenjeno je že bilo, da so itali-
janski narečni izrazi uporabljeni v ribolovu, saj je bilo poznavanje morja in
ribištva v teh krajih v glavnem njihova dejavnost. Podobno izkušnjo iz bol-
nice opiše Tonin, slovenski Istran iz Škofij, ko je ležal v sobi z italijanskim
Pirančanom, namreč da so imeli poseben piranski dialekt, ki ga je oponašal
s pojočim glasom, in so po morju napovedovali vreme, kar večini drugim
Istranom ni bilo poznano. »In je Pirančan rekel: ›Il mare a le štrade, šara
piovi.‹ [Morje ima «pasove», dež bo]. Da ko je morje lepo, plavo, bo sončno,
ko je morje bledo ali ima oblake [mivkasto], bo dež.«
Morje kot močan element novega sredozemskega okolja se je izkazalo
za metaforo, ki odraža nedomačnost priseljencev ob tolikšni prostranosti,
po drugi strani pa domačnost, poznavanje tistih, ki so vajeni življenja ob
njem.
Priseljenci iz notranjosti Slovenije in Jugoslavije:
med dvema domovoma in »tujci na svojem«
Če so Primorci v istrska mesta vstopili vsaj s poznavanjem kompleksne in
občutljive italijansko-slovenske, hrvaške preteklosti, pa se zdi, da o njej
220
