Page 215 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 215
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
de prej, se čuti večvredna od tiste, ki pride za njo. Prvi so slovenski in itali-
janski Istrani, ki vse priseljence jemljejo za nižje kategorije, sklicujoč se na
svojo avtohtonost, natančneje regionalno avtohtonost. Naslednja skupina
»mi« se kaže kot skupina italijanskih istrskih meščanov in prvih priseljen-
cev, tistih iz neposrednega zaledja Istre in širše Primorske, Trsta in Gorice.
Ti ustvarjajo občutek »mi« v nasprotju s tistimi »od tam«, priseljenci iz dru-
gih regij Slovenije, ki so prihajali pozneje in množičneje. Ne prihajajo več
v italijansko okolje, saj se je medtem sloveniziralo. Pri tem so se družbene
meje vzpostavile tudi v drugi etnični kategoriji, italijanski, kjer se ponovno
ločuje na »avtohtone« in priseljene. Najbolj izrinjena iz te istrske družbe,
»ultimativni drugi«, pa se zdi tretja skupina, skupina najpoznejših prise-
ljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki so prišli kot delovna si-
la in ki imajo največje pomanjkanje notranje kohezije glede na tiste, ki so
se kot družba vzpostavili pred njimi. V nasprotju s toliko opevano istrsko
multikulturnostjo, na kar so današnji Istrani tako ponosni, lahko rečemo,
da za njo v resnici tiči izključevanje vseh »balkanskih drugih«.
Vsi ti različni kolektivni spomini in družbene meje nakazujejo na istr-
sko družbo kot družbo »tujcev drug drugemu« oz. strangers either way, ka-
kor odnose med soetničnimi domačini in priseljenci v hrvaški družbi po-
nazarja Jasna Čapo Žmegač (2007), in »tujcev, pa čeprav doma«, kot istrsko
družbo po »eksodusu« opisujem v zborniku At Home But Foreigners (Hrobat
Virloget, Gousseff in Corni 2015).
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
Priseljenci iz Primorske: med »kot doma«, »prekinjenimi vezmi«
in razbitim porcelanom
Simbolne meje v migrantski družbi severnoistrskih mest se dodatno poka-
žejo tudi skozi vprašanje občutka doma kot družbenega in fizičnega prosto-
ra, kjer nekdo prepoznava druge za »svoje« in se tudi sam počuti pripadnik
skupnosti (Bartulović 2013, 278; Hage 1997, 103). Za razliko od večine po-
dobnih študij t i. »izmenjav prebivalstva« (Hirschon 1989; Čapo Žmegač
2007) se zdi v Istri situacija še kompleksnejša, saj ne gre le za odnos med
»domačini« in priseljenci, temveč za več faz emigracij in imigracij, kjer po-
vrh igrata močno vlogo tudi regionalna pripadnost in etničnost, ki se po
razpadu Jugoslavije spremeni v nacionalnost. Tako bi lahko rekli, da ima-
mo v Istri po »eksodusu« različne skupine s simbolnimi mejami in konflik-
tnimi spomini: Italijane, ki so ostali, Italijane, priseljene iz hrvaškega dela
Istre, in tiste, priseljene iz Italije, Italijane iz etnično mešanih družin, hr-
vaške priseljence iz Istre, slovenske priseljence iz širše primorske regije,
213
de prej, se čuti večvredna od tiste, ki pride za njo. Prvi so slovenski in itali-
janski Istrani, ki vse priseljence jemljejo za nižje kategorije, sklicujoč se na
svojo avtohtonost, natančneje regionalno avtohtonost. Naslednja skupina
»mi« se kaže kot skupina italijanskih istrskih meščanov in prvih priseljen-
cev, tistih iz neposrednega zaledja Istre in širše Primorske, Trsta in Gorice.
Ti ustvarjajo občutek »mi« v nasprotju s tistimi »od tam«, priseljenci iz dru-
gih regij Slovenije, ki so prihajali pozneje in množičneje. Ne prihajajo več
v italijansko okolje, saj se je medtem sloveniziralo. Pri tem so se družbene
meje vzpostavile tudi v drugi etnični kategoriji, italijanski, kjer se ponovno
ločuje na »avtohtone« in priseljene. Najbolj izrinjena iz te istrske družbe,
»ultimativni drugi«, pa se zdi tretja skupina, skupina najpoznejših prise-
ljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki so prišli kot delovna si-
la in ki imajo največje pomanjkanje notranje kohezije glede na tiste, ki so
se kot družba vzpostavili pred njimi. V nasprotju s toliko opevano istrsko
multikulturnostjo, na kar so današnji Istrani tako ponosni, lahko rečemo,
da za njo v resnici tiči izključevanje vseh »balkanskih drugih«.
Vsi ti različni kolektivni spomini in družbene meje nakazujejo na istr-
sko družbo kot družbo »tujcev drug drugemu« oz. strangers either way, ka-
kor odnose med soetničnimi domačini in priseljenci v hrvaški družbi po-
nazarja Jasna Čapo Žmegač (2007), in »tujcev, pa čeprav doma«, kot istrsko
družbo po »eksodusu« opisujem v zborniku At Home But Foreigners (Hrobat
Virloget, Gousseff in Corni 2015).
O pripadnosti in odnosu do okolja ter dediščine
Priseljenci iz Primorske: med »kot doma«, »prekinjenimi vezmi«
in razbitim porcelanom
Simbolne meje v migrantski družbi severnoistrskih mest se dodatno poka-
žejo tudi skozi vprašanje občutka doma kot družbenega in fizičnega prosto-
ra, kjer nekdo prepoznava druge za »svoje« in se tudi sam počuti pripadnik
skupnosti (Bartulović 2013, 278; Hage 1997, 103). Za razliko od večine po-
dobnih študij t i. »izmenjav prebivalstva« (Hirschon 1989; Čapo Žmegač
2007) se zdi v Istri situacija še kompleksnejša, saj ne gre le za odnos med
»domačini« in priseljenci, temveč za več faz emigracij in imigracij, kjer po-
vrh igrata močno vlogo tudi regionalna pripadnost in etničnost, ki se po
razpadu Jugoslavije spremeni v nacionalnost. Tako bi lahko rekli, da ima-
mo v Istri po »eksodusu« različne skupine s simbolnimi mejami in konflik-
tnimi spomini: Italijane, ki so ostali, Italijane, priseljene iz hrvaškega dela
Istre, in tiste, priseljene iz Italije, Italijane iz etnično mešanih družin, hr-
vaške priseljence iz Istre, slovenske priseljence iz širše primorske regije,
213
