Page 212 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 212
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Nona: Izselit so se morali. Uni, ki so ostali tukaj. . . Ko smo se začeli
doseljavat sem, so se držali za bolj visoke.
K: To italjanski domačini?
Nona: Ja, da so bolj pametni kot mi.
K: So se imeli za več?
Nona: Ja, in ako si govoril hrvatsko ali srbsko, so te imeli za Bosanca.
Ne glede, ali si bil iz Bosne, Srbije ali Hrvatske. I kad so prišli na ob-
čino, so govorili italjansko, da imajo prednost, da dobijo prej službo.
Da bi imeli prednost, hotli so bit več. Ali pa če smo bili v službi. Mi od
dole nismo znali italjansko in oni, kad so nas hteli opravljat, so nas
opravljali. [. . .] Oni, ko so nas opravljali, so se držali, da so bolj raz-
viti kot mi in da je to njihov kraj in da imajo večje pravice, da dobijo
delo prej kot mi, da dobijo večje plače kot mi, tudi če delamo jednako
delo. Ampak to se ni stvarjalo v Jugoslaviji, ker smo dobivali svi isto.
In kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi
Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne. E, to so
ti te razlike, tako ti je to bilo.
[. . .] Nono: Ne, Italjani so ostali male skupince in družili samo med
sabo in se držali skupaj. Niso se dosti z drugimi nacijami družili.
Kako razumeti pripombe, da so se Italijani v odnosu do priseljencev dr-
žali sami zase, ločeno? Po eni strani lahko to razumemo z vidika tega, da
niso razumeli novega večinskega jezika, po drugi strani pa smo tudi že
govorili o samopripisani superiornosti nekaterih Italijanov in načrtnem
vzdrževanju družbene meje. Do tega superiornega odnosa Italijanov so še
danes kritični tudi nekateri Italijani iz Istre sami. Kot pravi političarka in
pripadnica italijanske manjšine, »Dogaja pa se celo, da nekateri Italijani ne
želijo, da bi njihova knjiga izšla v slovenščini. Zdi se mi, da še vedno vsi
skupaj preveč vztrajamo pri miselnosti ›to je naše, to pa vaše‹, namesto da
bi gradili skupno, odprto, zares dvojezično kulturo.« (Ivelja 2004)
Druga plat je jezik. Nerazumevanje jezika je bila velika ovira tudi pri pri-
seljenih Italijanih iz hrvaškega dela Istre in kot pripomni Vittoria, bo kot
priseljena Italijanka iz hrvaškega dela Istre v očeh italijanskih Istranov v
slovenskem delu Istre tudi ona vedno ostala le priseljenka. Toliko bolj je v
tem primeru težja integracija v novo okolje, saj je ob prihodu v Piran ime-
la probleme tako z nerazumevanjem italijanščine kot z nelagodjem, če je
govorila svoj drug materni jezik, srbo-hrvaščino, ki se ga je naučila v izvor-
nem okolju:
210
Nona: Izselit so se morali. Uni, ki so ostali tukaj. . . Ko smo se začeli
doseljavat sem, so se držali za bolj visoke.
K: To italjanski domačini?
Nona: Ja, da so bolj pametni kot mi.
K: So se imeli za več?
Nona: Ja, in ako si govoril hrvatsko ali srbsko, so te imeli za Bosanca.
Ne glede, ali si bil iz Bosne, Srbije ali Hrvatske. I kad so prišli na ob-
čino, so govorili italjansko, da imajo prednost, da dobijo prej službo.
Da bi imeli prednost, hotli so bit več. Ali pa če smo bili v službi. Mi od
dole nismo znali italjansko in oni, kad so nas hteli opravljat, so nas
opravljali. [. . .] Oni, ko so nas opravljali, so se držali, da so bolj raz-
viti kot mi in da je to njihov kraj in da imajo večje pravice, da dobijo
delo prej kot mi, da dobijo večje plače kot mi, tudi če delamo jednako
delo. Ampak to se ni stvarjalo v Jugoslaviji, ker smo dobivali svi isto.
In kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi
Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne. E, to so
ti te razlike, tako ti je to bilo.
[. . .] Nono: Ne, Italjani so ostali male skupince in družili samo med
sabo in se držali skupaj. Niso se dosti z drugimi nacijami družili.
Kako razumeti pripombe, da so se Italijani v odnosu do priseljencev dr-
žali sami zase, ločeno? Po eni strani lahko to razumemo z vidika tega, da
niso razumeli novega večinskega jezika, po drugi strani pa smo tudi že
govorili o samopripisani superiornosti nekaterih Italijanov in načrtnem
vzdrževanju družbene meje. Do tega superiornega odnosa Italijanov so še
danes kritični tudi nekateri Italijani iz Istre sami. Kot pravi političarka in
pripadnica italijanske manjšine, »Dogaja pa se celo, da nekateri Italijani ne
želijo, da bi njihova knjiga izšla v slovenščini. Zdi se mi, da še vedno vsi
skupaj preveč vztrajamo pri miselnosti ›to je naše, to pa vaše‹, namesto da
bi gradili skupno, odprto, zares dvojezično kulturo.« (Ivelja 2004)
Druga plat je jezik. Nerazumevanje jezika je bila velika ovira tudi pri pri-
seljenih Italijanih iz hrvaškega dela Istre in kot pripomni Vittoria, bo kot
priseljena Italijanka iz hrvaškega dela Istre v očeh italijanskih Istranov v
slovenskem delu Istre tudi ona vedno ostala le priseljenka. Toliko bolj je v
tem primeru težja integracija v novo okolje, saj je ob prihodu v Piran ime-
la probleme tako z nerazumevanjem italijanščine kot z nelagodjem, če je
govorila svoj drug materni jezik, srbo-hrvaščino, ki se ga je naučila v izvor-
nem okolju:
210
