Page 220 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 220
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
(Gombač 2005, 106–110), vendar, morda zaradi krhkosti, morda zaradi ča-
sovne ali druge stiske, vseh svojih luksuznih predmetov niso mogli vzeti s
seboj.
Prispodoba odkrivanja zamolčane ali zanemarjene preteklosti, pa čeprav
le otrok, skozi materialne ostanke nekdanjih mestnih prebivalcev spomi-
nja na raziskave Olge Sezneve v mestu Kalliningrad oz. nekdanjem Kö-
nigsbergu. Na eni strani so bili novi ruski prebivalci po množičnem izgonu
predhodnih nemških prebivalcev soočeni z ideološkim hegemonističnim
diskurzom o mestu, katerega (socialistična) zgodovina se je po osvojitvi
mesta začela šele leta 1945, po drugi strani pa so bili v svojem vsakdanjem
življenju soočeni z materialnimi ostanki nekdanjih »izbrisanih« prebival-
cev in pruske preteklosti. Po osvojitvi mesta in izgonu nemškega prebival-
stva je prišlo (podobno kot v Istri) do preoblikovanja mestne identitete v
sovjetsko s preimenovanjem ulic, z izbrisom pruske preteklosti, devalori-
zacijo in rušenji nemške arhitekture ter zamenjavo z moderno arhitekturo
itd. S popolno deložacijo predhodnega prebivalstva (op. za razliko od Istre)
je bil izbris spomina na predvojno preteklost mesta zagotovljen. Vendar so
novi prebivalci na osnovi materialnih sledov v mestu ustvarili drugo, alter-
nativno zgodovino, kot odpor do uradne sovjetske reprezentacije (Sezneva
2003). V večini mest v nekdanjih komunističnih državah vzhodne in sre-
dnje Evrope je bilo novo urbano prebivalstvo pod vplivom hegemonskega
diskurza novih nacionalnih držav, ki so urbane zgodovine ideološko spre-
menile v skladu z lastno državno uniformirano vizijo preteklosti. Državne
ideologije so poskušale na novo »izumiti« zgodovino, kot sta to z zgodovino
narodnoosvobodilnega boja naredili Jugoslavija in Rusija. Poskušale so na
novo ustvariti »kraj«, vendar se je novo večinsko prebivalstvo – priseljenci
– v svojem vsakdanu še vedno soočalo z materialnimi pomniki predhodnih
mestnih prebivalcev (Ruble 2003; Sezneva 2003).
Morje kot metafora domačnosti in tujstva
Močna metafora, ki odraža občutek tujstva v novi deželi, je morje. Že v
filmu Gorana Vojnovića Piran/Pirano nastopa priseljeni Bosanec, ki mu je
bilo morje tako tuje, da v njem ni nikoli zaplaval. O tej nedomačnosti, celo
strahu pred morjem ob prihodu v Koper pripoveduje priseljenec iz Bosne
(Baltić in Harčević Ćatić 2015, 12:48 min):
Ko sem prišel sem, sem se tako ustrašil morja! Prvič sem videl toli-
kšno količino! To mogočnost morja! Toliko vode nisem nikoli videl!
Tu je bila stara avtobusna postaja, in ko sem tu izstopil iz avtobusa,
218
(Gombač 2005, 106–110), vendar, morda zaradi krhkosti, morda zaradi ča-
sovne ali druge stiske, vseh svojih luksuznih predmetov niso mogli vzeti s
seboj.
Prispodoba odkrivanja zamolčane ali zanemarjene preteklosti, pa čeprav
le otrok, skozi materialne ostanke nekdanjih mestnih prebivalcev spomi-
nja na raziskave Olge Sezneve v mestu Kalliningrad oz. nekdanjem Kö-
nigsbergu. Na eni strani so bili novi ruski prebivalci po množičnem izgonu
predhodnih nemških prebivalcev soočeni z ideološkim hegemonističnim
diskurzom o mestu, katerega (socialistična) zgodovina se je po osvojitvi
mesta začela šele leta 1945, po drugi strani pa so bili v svojem vsakdanjem
življenju soočeni z materialnimi ostanki nekdanjih »izbrisanih« prebival-
cev in pruske preteklosti. Po osvojitvi mesta in izgonu nemškega prebival-
stva je prišlo (podobno kot v Istri) do preoblikovanja mestne identitete v
sovjetsko s preimenovanjem ulic, z izbrisom pruske preteklosti, devalori-
zacijo in rušenji nemške arhitekture ter zamenjavo z moderno arhitekturo
itd. S popolno deložacijo predhodnega prebivalstva (op. za razliko od Istre)
je bil izbris spomina na predvojno preteklost mesta zagotovljen. Vendar so
novi prebivalci na osnovi materialnih sledov v mestu ustvarili drugo, alter-
nativno zgodovino, kot odpor do uradne sovjetske reprezentacije (Sezneva
2003). V večini mest v nekdanjih komunističnih državah vzhodne in sre-
dnje Evrope je bilo novo urbano prebivalstvo pod vplivom hegemonskega
diskurza novih nacionalnih držav, ki so urbane zgodovine ideološko spre-
menile v skladu z lastno državno uniformirano vizijo preteklosti. Državne
ideologije so poskušale na novo »izumiti« zgodovino, kot sta to z zgodovino
narodnoosvobodilnega boja naredili Jugoslavija in Rusija. Poskušale so na
novo ustvariti »kraj«, vendar se je novo večinsko prebivalstvo – priseljenci
– v svojem vsakdanu še vedno soočalo z materialnimi pomniki predhodnih
mestnih prebivalcev (Ruble 2003; Sezneva 2003).
Morje kot metafora domačnosti in tujstva
Močna metafora, ki odraža občutek tujstva v novi deželi, je morje. Že v
filmu Gorana Vojnovića Piran/Pirano nastopa priseljeni Bosanec, ki mu je
bilo morje tako tuje, da v njem ni nikoli zaplaval. O tej nedomačnosti, celo
strahu pred morjem ob prihodu v Koper pripoveduje priseljenec iz Bosne
(Baltić in Harčević Ćatić 2015, 12:48 min):
Ko sem prišel sem, sem se tako ustrašil morja! Prvič sem videl toli-
kšno količino! To mogočnost morja! Toliko vode nisem nikoli videl!
Tu je bila stara avtobusna postaja, in ko sem tu izstopil iz avtobusa,
218
