Page 73 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 73
Spravna dejanja
ne študije Univerze na Primorskem, Maše Sakara iz Pokrajinskega muze-
ja Koper in Zdenka Bombeka, koprskega fotografa (Čebron Lipovec 2015).
Ker je šlo za prvo pogumno javno soočenje spominov Koprčanov različ-
nih etničnih pripadnosti, je sicer v prvem večeru prišlo do medetničnega
konflikta,¹⁶ a zdi se, da so nadaljnji pripovedni večeri o skupnih urbanih
točkah spomina uspeli preseči etnične delitve in nasprotujoče si spomine
(Čebron Lipovec 2015). V kontekst zbiranja spominov Istranov sodi tudi
nekaj knjig življenjskih zgodb Koprčanov in Pirančanov različnih etničnih
pripadnosti, ki skozi svoje izkušnje o tem, kako je »biti« ali postati Istran,
konfrontirajo različne poglede (Pahor 2007; 2011; 2014; Menih 2011).
Skozi nacionalistično prizmo muzejev severnega Jadrana
Primeri enostranskih razumevanj zgodovine so gotovo muzeji premikov
prebivalstva, kot, recimo, muzeji o nemškem izgnanstvu iz srednje in vzho-
dne Evrope po drugi svetovni vojni (glej Bazin in Perron 2018). V isti idej-
ni okvir sodi tudi Mestni muzej istrske, reške in dalmatinske civilizacije v
Trstu (it. Civico Museo della Civiltà Istriana, Fiumana e Dalmata). Povpreč-
nega slovenskega obiskovalca gotovo vznejevolji ignoranca do dvajsetlet-
nega nasilnega fašizma nad Slovenci in Hrvati kot tudi poitalijančenje slo-
venskih in hrvaških toponimov, tudi tam, kjer nikoli ni bilo italijanskega
prebivalstva. Roberta Altin in Natka Badurina kritizirata razstavo zaradi
poudarjanja izključno italijanske zgodovinske perspektive skozi rimske ali
italijanske artefakte, kjer interpretacija »katastrofe« »italijanskosti« Istre
s fojbami in »eksodusom« ignorira vse druge sestavine nečesa, kar je bila
multikulturna družba. Ob tem se postavlja vprašanje, kakšen je smisel mu-
zeja, ki je bil ustanovljen leta 2015, ki je posvečen manjšini, katere člani so
rojeni po drugi svetovni vojni in katere skupnost je bila premeščena pred
sedemdesetimi leti. Vsekakor gre za impliciten namen ohranjanja ločene
identitete, identitete Italijanov iz Istre in Dalmacije, kjer travmatični do-
godki »izgona«, »eksodusa« in fojb delujejo kot temeljni akt osnovanja te
skupnosti. Z »imaginarno« Istro tako muzej odraža skupnost, katere iden-
titeta sloni na brezdomstvu in se konstantno časti ter najdeva v »zamr-
znjenih« spominih na travmo in odsotnost. Pri analizi mest spomina na
»eksodus« v Trstu avtorici ugotavljata, da nobenemu izmed njih ni uspelo
preseči zgodovinske nacionalistične travme (Altin in Badurina 2018, 189–
192).
Implicitnejše nacionalistične diskurze Pamela Ballinger prepoznava pri
¹⁶ O tem glej v nadaljevanju v poglavju o medetničnih odnosih.
71
ne študije Univerze na Primorskem, Maše Sakara iz Pokrajinskega muze-
ja Koper in Zdenka Bombeka, koprskega fotografa (Čebron Lipovec 2015).
Ker je šlo za prvo pogumno javno soočenje spominov Koprčanov različ-
nih etničnih pripadnosti, je sicer v prvem večeru prišlo do medetničnega
konflikta,¹⁶ a zdi se, da so nadaljnji pripovedni večeri o skupnih urbanih
točkah spomina uspeli preseči etnične delitve in nasprotujoče si spomine
(Čebron Lipovec 2015). V kontekst zbiranja spominov Istranov sodi tudi
nekaj knjig življenjskih zgodb Koprčanov in Pirančanov različnih etničnih
pripadnosti, ki skozi svoje izkušnje o tem, kako je »biti« ali postati Istran,
konfrontirajo različne poglede (Pahor 2007; 2011; 2014; Menih 2011).
Skozi nacionalistično prizmo muzejev severnega Jadrana
Primeri enostranskih razumevanj zgodovine so gotovo muzeji premikov
prebivalstva, kot, recimo, muzeji o nemškem izgnanstvu iz srednje in vzho-
dne Evrope po drugi svetovni vojni (glej Bazin in Perron 2018). V isti idej-
ni okvir sodi tudi Mestni muzej istrske, reške in dalmatinske civilizacije v
Trstu (it. Civico Museo della Civiltà Istriana, Fiumana e Dalmata). Povpreč-
nega slovenskega obiskovalca gotovo vznejevolji ignoranca do dvajsetlet-
nega nasilnega fašizma nad Slovenci in Hrvati kot tudi poitalijančenje slo-
venskih in hrvaških toponimov, tudi tam, kjer nikoli ni bilo italijanskega
prebivalstva. Roberta Altin in Natka Badurina kritizirata razstavo zaradi
poudarjanja izključno italijanske zgodovinske perspektive skozi rimske ali
italijanske artefakte, kjer interpretacija »katastrofe« »italijanskosti« Istre
s fojbami in »eksodusom« ignorira vse druge sestavine nečesa, kar je bila
multikulturna družba. Ob tem se postavlja vprašanje, kakšen je smisel mu-
zeja, ki je bil ustanovljen leta 2015, ki je posvečen manjšini, katere člani so
rojeni po drugi svetovni vojni in katere skupnost je bila premeščena pred
sedemdesetimi leti. Vsekakor gre za impliciten namen ohranjanja ločene
identitete, identitete Italijanov iz Istre in Dalmacije, kjer travmatični do-
godki »izgona«, »eksodusa« in fojb delujejo kot temeljni akt osnovanja te
skupnosti. Z »imaginarno« Istro tako muzej odraža skupnost, katere iden-
titeta sloni na brezdomstvu in se konstantno časti ter najdeva v »zamr-
znjenih« spominih na travmo in odsotnost. Pri analizi mest spomina na
»eksodus« v Trstu avtorici ugotavljata, da nobenemu izmed njih ni uspelo
preseči zgodovinske nacionalistične travme (Altin in Badurina 2018, 189–
192).
Implicitnejše nacionalistične diskurze Pamela Ballinger prepoznava pri
¹⁶ O tem glej v nadaljevanju v poglavju o medetničnih odnosih.
71
