Page 82 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 82
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
to je pomenilo dobiti pomoč italijanske države in ezulskih organizacij, o
čemer pričajo tudi nekateri sogovorniki.
In kako je to vplivalo, da je enih deset, dvanajst ljudi, sorodnikov mo-
jih se izselilo in kakšnih deset, dvanajst ljudi, sorodnikov od moje bi-
vše žene. [. . .] S prijateljico sva preštevala v naši vasi, kdo vse se je
izselil, za severni del Čežarjev. Približno 15 ljudi je šlo, pa so rekli,
to je naša zavedna in narodno in politično zavedna vas. V resnici jih je
šlo 15 , kar lahko štejemo že kot statistično relevanten podatek, da
je pravzaprav šlo tistih sedemindvajset al kolko tisoč, da je verjetno
ena četrtina Slovencev šlo čez mejo. Tudi to ne, kar se po možnosti
zamolčuje al pa se celo reče, češ, ni sigurno zato, ker ne veš priimek.
Vsak se je moral itak izjavit, da je Italijan, drugač ni dobil izhoda in
tako se je to zamolčalo.
Poveden je primer slovenskih optantov z Goriškega, ki so po preselitvi
otroke želeli vpisati v šole slovenske manjšine v Italiji, oblasti pa so jim to
prepovedale. V intervjujih veliko ezulov navaja, da so njihovi starši ali oni
govorili »slovanski dialekt«. Veliko ezulskih otrok je zaradi težav z italijan-
ščino tudi sledilo pomožnim šolskim tečajem, kar gotovo ni mogla biti po-
sledica le nekajletnega obiskovanja slovenskih ali hrvaških šol. Sandi Volk
zato domneva (2004, 32–35), da je šlo za slovenske ali hrvaške otroke, ki jih
je bilo potrebno asimilirati v italijansko kulturo.
Po interpretaciji italijanskega zgodovinarja Raoula Pupa in slovenskega
zgodovinarja Aleksandra Panjeka je optiranje ponujalo nekakšno varoval-
ko v času nezadovoljstva z novim režimom v Jugoslaviji, ki je mnoge ne-
definirane identitete vodilo v identifikacije z italijanstvom. »Bolj ali manj
prostovoljno, bolj ali manj negotovo, so mnogi [optanti] izbrali nacional-
nost, drugi so jo spremenili, nekateri so jo deklarirali zaradi prikladnosti«
(Pupo in Panjek 2004, 352). V članku z naslovom »Optiranje za identite-
to« Pamela Ballinger obravnava polemike Mednarodne organizacije za be-
gunce v letih 1948–1952 glede upravičenosti prebivalcev Julijske krajine za
pomoč, saj so ugotovili, da se pri definiranju upravičenih oseb za pomoč ni-
so mogli zanašati na tedaj klasične pokazatelje nacionalne identitete: kraj
rojstva ali materni jezik in niti državljanstvo. Zaradi posledic dvajsetlet-
nega nasilnega fašističnega poitalijančevanja ni bilo nujno, da je nekdo, ki
je govoril italijansko, tudi italijanskega izvora. Tako je problematična tudi
moč državno uvedenih kategorij v utemeljevanju identitet prek zunanjih
identitetnih kategorij (Ballinger 2006b).
80
to je pomenilo dobiti pomoč italijanske države in ezulskih organizacij, o
čemer pričajo tudi nekateri sogovorniki.
In kako je to vplivalo, da je enih deset, dvanajst ljudi, sorodnikov mo-
jih se izselilo in kakšnih deset, dvanajst ljudi, sorodnikov od moje bi-
vše žene. [. . .] S prijateljico sva preštevala v naši vasi, kdo vse se je
izselil, za severni del Čežarjev. Približno 15 ljudi je šlo, pa so rekli,
to je naša zavedna in narodno in politično zavedna vas. V resnici jih je
šlo 15 , kar lahko štejemo že kot statistično relevanten podatek, da
je pravzaprav šlo tistih sedemindvajset al kolko tisoč, da je verjetno
ena četrtina Slovencev šlo čez mejo. Tudi to ne, kar se po možnosti
zamolčuje al pa se celo reče, češ, ni sigurno zato, ker ne veš priimek.
Vsak se je moral itak izjavit, da je Italijan, drugač ni dobil izhoda in
tako se je to zamolčalo.
Poveden je primer slovenskih optantov z Goriškega, ki so po preselitvi
otroke želeli vpisati v šole slovenske manjšine v Italiji, oblasti pa so jim to
prepovedale. V intervjujih veliko ezulov navaja, da so njihovi starši ali oni
govorili »slovanski dialekt«. Veliko ezulskih otrok je zaradi težav z italijan-
ščino tudi sledilo pomožnim šolskim tečajem, kar gotovo ni mogla biti po-
sledica le nekajletnega obiskovanja slovenskih ali hrvaških šol. Sandi Volk
zato domneva (2004, 32–35), da je šlo za slovenske ali hrvaške otroke, ki jih
je bilo potrebno asimilirati v italijansko kulturo.
Po interpretaciji italijanskega zgodovinarja Raoula Pupa in slovenskega
zgodovinarja Aleksandra Panjeka je optiranje ponujalo nekakšno varoval-
ko v času nezadovoljstva z novim režimom v Jugoslaviji, ki je mnoge ne-
definirane identitete vodilo v identifikacije z italijanstvom. »Bolj ali manj
prostovoljno, bolj ali manj negotovo, so mnogi [optanti] izbrali nacional-
nost, drugi so jo spremenili, nekateri so jo deklarirali zaradi prikladnosti«
(Pupo in Panjek 2004, 352). V članku z naslovom »Optiranje za identite-
to« Pamela Ballinger obravnava polemike Mednarodne organizacije za be-
gunce v letih 1948–1952 glede upravičenosti prebivalcev Julijske krajine za
pomoč, saj so ugotovili, da se pri definiranju upravičenih oseb za pomoč ni-
so mogli zanašati na tedaj klasične pokazatelje nacionalne identitete: kraj
rojstva ali materni jezik in niti državljanstvo. Zaradi posledic dvajsetlet-
nega nasilnega fašističnega poitalijančevanja ni bilo nujno, da je nekdo, ki
je govoril italijansko, tudi italijanskega izvora. Tako je problematična tudi
moč državno uvedenih kategorij v utemeljevanju identitet prek zunanjih
identitetnih kategorij (Ballinger 2006b).
80
