Page 79 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 79
»Eksodus« in priseljevanje v številkah
Nov mejni prehod pri
Elerjih, 25. oktober 1948
osebam, ki so izpolnjevale navedene pogoje in katerih »običajni« jezik je bil
italijanski, dajala možnost, da so se odločili (optirali) za italijansko drža-
vljanstvo. Ti ljudje so lahko vložili prošnjo, s katero so dajali oblastem svo-
je domovine jasno vedeti, da so izbrali Italijo. Država naslednica je lahko
zahtevala od optanta, da se v roku enega leta od predložitve opcije preseli v
Italijo. Z obema mirovnima pogodbama je bila prebivalcem ozemlja, ki jih
je Italija odstopila drugim državam, dana pravica, da izberejo med italijan-
skim in jugoslovanskim državljanstvom, s čimer je legalizirala izseljevanje.
Ta izbira, opcija je nehala veljati oktobra 1955, vendar so jo podaljšali še za
eno leto (Volk 2003, 47; Gombač 2005, 65). Izbira nacionalnosti je pome-
nila izbiro države, optiranju za italijansko državljanstvo je sledila selitev
v Italijo (Pupo 2015, 29). Obratna možnost – izbire jugoslovanskega drža-
vljanstva – je bila dana tudi pripadnikom slovenske manjšine na ozemljih,
ki so ostala Italiji (Purini 2010, 249).¹
Po slovenskem štetju je v času od leta 1945 do 1958 ozemlje, ki je bilo
priključeno Sloveniji, zapustilo 49.132 oseb, med katere so šteti tudi ilegal-
ni prebežniki, ljudje s Krasa, iz Notranjske in Goriške. Od tega naj bi bilo
pravih optantov 27.810 (Volk 2003, 51; Kosmač 2017, 193).² Med njimi je
bila večina Italijanov (70 ), ampak tudi Slovenci in Hrvati (Cunja 2004,
89; Volk 2003, 51; Gombač 2005; Kalc 2019, 151). Od konca druge svetovne
¹ Medtem, ko je v Jugoslaviji ostala le šibka narodnostna manjšina, ker so se Italijani odločali
za odhod, je v Italiji ostala številčno močnejša slovenska narodnostna manjšina, saj v večini
niso optirali (Širca 2020).
² O spominih na različne faze izseljevanja in priseljevanja glej v nadaljevanju tudi v poglavju
»Po ›eksodusu‹? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini«.
77
Nov mejni prehod pri
Elerjih, 25. oktober 1948
osebam, ki so izpolnjevale navedene pogoje in katerih »običajni« jezik je bil
italijanski, dajala možnost, da so se odločili (optirali) za italijansko drža-
vljanstvo. Ti ljudje so lahko vložili prošnjo, s katero so dajali oblastem svo-
je domovine jasno vedeti, da so izbrali Italijo. Država naslednica je lahko
zahtevala od optanta, da se v roku enega leta od predložitve opcije preseli v
Italijo. Z obema mirovnima pogodbama je bila prebivalcem ozemlja, ki jih
je Italija odstopila drugim državam, dana pravica, da izberejo med italijan-
skim in jugoslovanskim državljanstvom, s čimer je legalizirala izseljevanje.
Ta izbira, opcija je nehala veljati oktobra 1955, vendar so jo podaljšali še za
eno leto (Volk 2003, 47; Gombač 2005, 65). Izbira nacionalnosti je pome-
nila izbiro države, optiranju za italijansko državljanstvo je sledila selitev
v Italijo (Pupo 2015, 29). Obratna možnost – izbire jugoslovanskega drža-
vljanstva – je bila dana tudi pripadnikom slovenske manjšine na ozemljih,
ki so ostala Italiji (Purini 2010, 249).¹
Po slovenskem štetju je v času od leta 1945 do 1958 ozemlje, ki je bilo
priključeno Sloveniji, zapustilo 49.132 oseb, med katere so šteti tudi ilegal-
ni prebežniki, ljudje s Krasa, iz Notranjske in Goriške. Od tega naj bi bilo
pravih optantov 27.810 (Volk 2003, 51; Kosmač 2017, 193).² Med njimi je
bila večina Italijanov (70 ), ampak tudi Slovenci in Hrvati (Cunja 2004,
89; Volk 2003, 51; Gombač 2005; Kalc 2019, 151). Od konca druge svetovne
¹ Medtem, ko je v Jugoslaviji ostala le šibka narodnostna manjšina, ker so se Italijani odločali
za odhod, je v Italiji ostala številčno močnejša slovenska narodnostna manjšina, saj v večini
niso optirali (Širca 2020).
² O spominih na različne faze izseljevanja in priseljevanja glej v nadaljevanju tudi v poglavju
»Po ›eksodusu‹? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini«.
77
