Page 80 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 80
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
vojne do sprejetja Londonskega memoranduma oktobra leta 1954, ko pri-
de do ukinitve st o in razmejitve med Italijo in Jugoslavijo, se izseli okrog
14.000 ljudi. Izseljevanje je višek doseglo leto in pol po priključitvi cone
B k Jugoslaviji. Posledično se je leta 1955 iz slovenskega dela obalne regi-
je izselilo 8.000 optantov in 2.200 do februarja 1957, ko so se iztekli roki
za optiranje (Lavrenčič 2012; Kalc 2019, 151). Od konca vojne do začetka
leta 1957 se izseli skoraj 24.400 ljudi, skoraj 53 prebivalstva, ki je bilo za-
beleženega leta 1945 (Titl 1961; Kalc 2019, 151). V popisu prebivalstva leta
1960, v času po zaključni fazi »eksodusa«, je delež domorodnih prebivalcev
v slovenskem delu Istre padel na 49 , pri čemer je dosegal 65 v rural-
nih predelih in 33 v mestnih. Raziskovalci razliko pripisujejo temu, da
je bilo italijansko prebivalstvo koncentrirano v mestih, medtem ko je bi-
lo okoliško prebivalstvo predvsem slovensko (Titl 1961; Kalc 2019; glej v
nadaljevanju).
Pri govoru o »eksodusu« se kot argument, da so migracije potekale tudi v
obratni smeri, iz Italije v Jugoslavijo, pogosto omenja t. i. »protieksodus«.
Ta je po mnenju italijanskega zgodovinarja Raoula Pupa le propagandni na-
čin za zmanjšanje razsežnosti »eksodusa«, kot nekakšna protiutež, vendar
številke tega ne upravičujejo. V »protieksodus« je bilo vpletenih na tisoče
delavcev iz Tržiča in Furlanije iz Italije, ki so se naseli v Jugoslavijo v že-
lji po izgradnji socializma. Običajno je govora o številki okrog 2.000, tudi
3.000 do 3.500, skupaj z vojnimi ujetniki pa nekateri slovenski viri govorijo
o 10.000. Kot pove eden izmed njih, Luciano, je bil razlog ideološki, ven-
dar tudi brezposelnost zaradi uničene industrije (Pupo 2015, 33–34; Purini
2010, 263–272):
Prvi so odhajali tisti iz Monfalcona. Ker oni so videli svobodo, ena-
kost, bratstvo in druge stvari. [. . .] Bilo jih je 20.000. Iz celega teri-
torija. Iz Cormonsa nas je v Pulo šlo štiri družine. Nismo bili sami.
Drugi so bili iz Pordenona, Gorice, Cervigniano . . . Lahko bi rekli, da
poleg ideološkega dejavnika gre velik del pripisati dejstvu, da je bila
ladjedelnica v Monfalconu precej bombardirana, tako da ni omogo-
čala več dela, in ljudje niso bili več kmetje, ker kdor je poslal kovač,
delavec, mehanik, ni imel več dela. In vedelo se je, da je tam [v Jugo-
slaviji] veliko služb.
Elda, katere mož, kasneje tudi župan v Istri, je bil v valu »protieksodusa«,
omeni, da naj bi bili ti priseljenci nalašč razpršeni naokrog, da ne bi ostajali
ob meji:
78
vojne do sprejetja Londonskega memoranduma oktobra leta 1954, ko pri-
de do ukinitve st o in razmejitve med Italijo in Jugoslavijo, se izseli okrog
14.000 ljudi. Izseljevanje je višek doseglo leto in pol po priključitvi cone
B k Jugoslaviji. Posledično se je leta 1955 iz slovenskega dela obalne regi-
je izselilo 8.000 optantov in 2.200 do februarja 1957, ko so se iztekli roki
za optiranje (Lavrenčič 2012; Kalc 2019, 151). Od konca vojne do začetka
leta 1957 se izseli skoraj 24.400 ljudi, skoraj 53 prebivalstva, ki je bilo za-
beleženega leta 1945 (Titl 1961; Kalc 2019, 151). V popisu prebivalstva leta
1960, v času po zaključni fazi »eksodusa«, je delež domorodnih prebivalcev
v slovenskem delu Istre padel na 49 , pri čemer je dosegal 65 v rural-
nih predelih in 33 v mestnih. Raziskovalci razliko pripisujejo temu, da
je bilo italijansko prebivalstvo koncentrirano v mestih, medtem ko je bi-
lo okoliško prebivalstvo predvsem slovensko (Titl 1961; Kalc 2019; glej v
nadaljevanju).
Pri govoru o »eksodusu« se kot argument, da so migracije potekale tudi v
obratni smeri, iz Italije v Jugoslavijo, pogosto omenja t. i. »protieksodus«.
Ta je po mnenju italijanskega zgodovinarja Raoula Pupa le propagandni na-
čin za zmanjšanje razsežnosti »eksodusa«, kot nekakšna protiutež, vendar
številke tega ne upravičujejo. V »protieksodus« je bilo vpletenih na tisoče
delavcev iz Tržiča in Furlanije iz Italije, ki so se naseli v Jugoslavijo v že-
lji po izgradnji socializma. Običajno je govora o številki okrog 2.000, tudi
3.000 do 3.500, skupaj z vojnimi ujetniki pa nekateri slovenski viri govorijo
o 10.000. Kot pove eden izmed njih, Luciano, je bil razlog ideološki, ven-
dar tudi brezposelnost zaradi uničene industrije (Pupo 2015, 33–34; Purini
2010, 263–272):
Prvi so odhajali tisti iz Monfalcona. Ker oni so videli svobodo, ena-
kost, bratstvo in druge stvari. [. . .] Bilo jih je 20.000. Iz celega teri-
torija. Iz Cormonsa nas je v Pulo šlo štiri družine. Nismo bili sami.
Drugi so bili iz Pordenona, Gorice, Cervigniano . . . Lahko bi rekli, da
poleg ideološkega dejavnika gre velik del pripisati dejstvu, da je bila
ladjedelnica v Monfalconu precej bombardirana, tako da ni omogo-
čala več dela, in ljudje niso bili več kmetje, ker kdor je poslal kovač,
delavec, mehanik, ni imel več dela. In vedelo se je, da je tam [v Jugo-
slaviji] veliko služb.
Elda, katere mož, kasneje tudi župan v Istri, je bil v valu »protieksodusa«,
omeni, da naj bi bili ti priseljenci nalašč razpršeni naokrog, da ne bi ostajali
ob meji:
78
