Page 78 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 78
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
pretiranih 350.000. Begunske organizacije govorijo o več kot 300.000 ali
350.000 osebah, čeprav Ustanova za pomoč beguncem iz Julijske krajine
in Dalmacije podaja številko 207.423 oseb, pri čemer pri 46.321 osebah ni
navedena občina izvora. V Italiji so leta 1958 zasledili 150.627 takšnih oseb
(Kosmač 2017, 193).
Cona B Svobodnega tržaškega ozemlja (st o), ki je večinoma obravnava-
na v tej knjigi, je leta 1945 štela 46.350 prebivalcev, od tega 18.500 v mestih
Izola, Koper in Piranu. Po rahlem dvigu je leta 1949 prebivalstvo začelo upa-
dati in najnižje število doseglo leta 1956 z 42.000 prebivalci. Po tem se je
število prebivalstva začelo večati vse do leta 1961, ko doseže skoraj 50.000.
Te številke jasno odražajo množična odseljevanja v cono A Svobodnega tr-
žaškega ozemlja in v Italijo ter priseljevanja iz Slovenije ter drugih območij
Jugoslavije. Prelomno je bilo leto 1956, ko se je »eksodus« v glavnem za-
ključil in je število prebivalstva doseglo najnižje dno. V tem trenutku se je
začela oblikovati nova identiteta prostora. Najbolj se to odraža v podatku
o prisotnosti Italijanov, ki se je v primerjavi z letom 1945 znižala za 92 ,
in o njihovi povprečni starosti, ki se je močno povečala (Kalc 2019, 149; Titl
1961, 19). Glede na koncentracijo Italijanov v mestih so demografske spre-
membe tu najopaznejše. Medtem ko so še leta 1945 predstavljali prek 91
mestnega prebivalstva, se je njihov delež do leta 1956 znižal na malo čez
10 . Sicer je podoben upad viden tudi v delu podeželskega območja, kjer
so Italijani bili prisotni, v nekaterih vaseh tudi v večini (Kalc 2019, 149).
Čeprav je v italijanski in mednarodni literaturi prevladal termin »ekso-
dus«, ki nakazuje enoten proces, skorajda enoten dogodek, je proces izse-
ljevanja potekal na različne načine in v dolgem trajanju, več kot deset let.
Raoul Pupo se zato sprašuje (2015, 28), ali lahko govorimo o enem »eksodu-
su« ali več, pri čemer se zavzema za enotnost pojava, ker naj bi migracijske
valove spodbujali vedno isti dejavniki, pa čeprav ob različnih časih in v raz-
ličnih krajih.
Večina raziskovalcev za začetek »eksodusa« šteje konec druge svetovne
vojne, pri čemer se izseljevanje pospeši v zgodnjih 50. letih 20. stoletja, ko
postane jasno, da so dnevi st o šteti. Možnost optiranja in s tem migracij
sta omogočala pariška mirovna pogodba leta 1947 in Londonski memoran-
dum leta 1954. V besedilu pariške mirovne pogodbe se je podobno kot pri
Londonskem memorandumu nahajal člen, ki je določal, da bodo polnole-
tni italijanski državljani (in njihovi mladoletni otroci), ki so imeli 10. junija
1940 domicil na ozemljih, ki jih je Italija odstopila drugim državam, postali
polnopravni državljani prihajajoče države. S priznanjem novega državljan-
stva so avtomatično izgubili italijansko državljanstvo. Pogodba je tistim
76
pretiranih 350.000. Begunske organizacije govorijo o več kot 300.000 ali
350.000 osebah, čeprav Ustanova za pomoč beguncem iz Julijske krajine
in Dalmacije podaja številko 207.423 oseb, pri čemer pri 46.321 osebah ni
navedena občina izvora. V Italiji so leta 1958 zasledili 150.627 takšnih oseb
(Kosmač 2017, 193).
Cona B Svobodnega tržaškega ozemlja (st o), ki je večinoma obravnava-
na v tej knjigi, je leta 1945 štela 46.350 prebivalcev, od tega 18.500 v mestih
Izola, Koper in Piranu. Po rahlem dvigu je leta 1949 prebivalstvo začelo upa-
dati in najnižje število doseglo leta 1956 z 42.000 prebivalci. Po tem se je
število prebivalstva začelo večati vse do leta 1961, ko doseže skoraj 50.000.
Te številke jasno odražajo množična odseljevanja v cono A Svobodnega tr-
žaškega ozemlja in v Italijo ter priseljevanja iz Slovenije ter drugih območij
Jugoslavije. Prelomno je bilo leto 1956, ko se je »eksodus« v glavnem za-
ključil in je število prebivalstva doseglo najnižje dno. V tem trenutku se je
začela oblikovati nova identiteta prostora. Najbolj se to odraža v podatku
o prisotnosti Italijanov, ki se je v primerjavi z letom 1945 znižala za 92 ,
in o njihovi povprečni starosti, ki se je močno povečala (Kalc 2019, 149; Titl
1961, 19). Glede na koncentracijo Italijanov v mestih so demografske spre-
membe tu najopaznejše. Medtem ko so še leta 1945 predstavljali prek 91
mestnega prebivalstva, se je njihov delež do leta 1956 znižal na malo čez
10 . Sicer je podoben upad viden tudi v delu podeželskega območja, kjer
so Italijani bili prisotni, v nekaterih vaseh tudi v večini (Kalc 2019, 149).
Čeprav je v italijanski in mednarodni literaturi prevladal termin »ekso-
dus«, ki nakazuje enoten proces, skorajda enoten dogodek, je proces izse-
ljevanja potekal na različne načine in v dolgem trajanju, več kot deset let.
Raoul Pupo se zato sprašuje (2015, 28), ali lahko govorimo o enem »eksodu-
su« ali več, pri čemer se zavzema za enotnost pojava, ker naj bi migracijske
valove spodbujali vedno isti dejavniki, pa čeprav ob različnih časih in v raz-
ličnih krajih.
Večina raziskovalcev za začetek »eksodusa« šteje konec druge svetovne
vojne, pri čemer se izseljevanje pospeši v zgodnjih 50. letih 20. stoletja, ko
postane jasno, da so dnevi st o šteti. Možnost optiranja in s tem migracij
sta omogočala pariška mirovna pogodba leta 1947 in Londonski memoran-
dum leta 1954. V besedilu pariške mirovne pogodbe se je podobno kot pri
Londonskem memorandumu nahajal člen, ki je določal, da bodo polnole-
tni italijanski državljani (in njihovi mladoletni otroci), ki so imeli 10. junija
1940 domicil na ozemljih, ki jih je Italija odstopila drugim državam, postali
polnopravni državljani prihajajoče države. S priznanjem novega državljan-
stva so avtomatično izgubili italijansko državljanstvo. Pogodba je tistim
76
