Page 88 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 88
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
gledal, ti, ki si Slovenc, ali med vami govorite slovensko . . . Nobeden
ni od navadnih ljudi te ni zato . . . Samo smo imeli občutek, da smo
drugorazredni ljudje. To ali pa tam, kjerkoli. Ali pa v Kopru! V Kopru
je bilo že malo hujše, ker je bilo večje mesto.
K: Zakaj?
C: Je bilo večje mesto, ne, in so se malo bolj strogo gledali . . . [. . .]
Samo v teh krajih, Piran, Iz. . . Da ne govorimo o Luciji, tam pa sploh!
Ker mi smo bili že periferija. Mi smo bili . . . Druge sorte ljudi pač . . .
In smo bili tudi malo podcenjeni pač . . .
Čeprav raziskovalci poudarjajo, da gre za ideološki diskurz reduciranja
etničnih opozicij na ekonomsko in krajinsko raven (Baskar 2002, 98–120),
je ta konflikt potrebno premisliti tudi izven nacionalnih okvirjev v luči
konfliktne narave srečevanja razredov v ekonomskem okviru in srečeva-
nja med skupinami drugačnih kulturnih, socialnih vrednot (Brumen 2000,
129; Verginella 1996). Zgodovinar Sandi Volk razmišlja, da je bilo italijan-
stvo prej socialne kot jezikovne ali kulturne narave. Prebivalci mest in po-
deželskih administrativnih centrov, kot je bil Grožnjan, so se namreč imeli
za meščane in so imeli do okoličanov prezirljiv odnos, povrh pa je bil v teh
mestih, kjer so bili prisotni oblastni organi, asimilacijski pritisk večji kot
drugod. Zdi se, da je bilo italijanstvo neločljivo od višjega socialnega polo-
žaja (Volk 2003, 34).
O tem priča tudi primer mojih sorodnikov. Teta, katere družina je v času
»eksodusa« odšla iz hrvaškega dela Istre v Avstralijo, je bila vzgojena kot
Italijanka, še danes tudi italijansko govori. Vprašanja o slovenskosti so se
ji porajala šele, ko se je v Avstraliji poročila z mojim slovensko govorečim
stricem iz Brkinov. Kot je povedala, so jo vzgojili kot Italijanko, pa čeprav je
njena družina doma govorila slovensko istrsko narečje, mama pa je obisko-
vala italijansko šolo v Istri, edino v času fašizma. Spominjala se nelagod-
ja njene mame v Trstu, ko so jih prezirljivo imenovali sciavi. Z italijansko
vzgojo je tako mati skušala obvarovati hčerko pred tovrstnim večvredno-
stnim zaničevalnim družbenim odnosom. Zanimivo je tudi identificiranje
v družini omenjenega strica. Stric je bil rojen v Brkinih, na Primorskem,
medtem ko je njegova sestra že rojena v Trstu, ker se je njihova družina
medtem že odpravila na pot v svet prek Trsta. Medtem ko se je stric identi-
ficiral s slovenstvom, se je sestra bolj z italijanstvom (čeprav oba primarno
z avstralsko identiteto), vse dokler ni odkrila svojih pozabljenih sloven-
skih korenin in sorodnikov – še eden izmed nazornih primerov, kako pri-
lagodljive, začasne in privzete so lahko nacionalne identitete v nasprotju
86
gledal, ti, ki si Slovenc, ali med vami govorite slovensko . . . Nobeden
ni od navadnih ljudi te ni zato . . . Samo smo imeli občutek, da smo
drugorazredni ljudje. To ali pa tam, kjerkoli. Ali pa v Kopru! V Kopru
je bilo že malo hujše, ker je bilo večje mesto.
K: Zakaj?
C: Je bilo večje mesto, ne, in so se malo bolj strogo gledali . . . [. . .]
Samo v teh krajih, Piran, Iz. . . Da ne govorimo o Luciji, tam pa sploh!
Ker mi smo bili že periferija. Mi smo bili . . . Druge sorte ljudi pač . . .
In smo bili tudi malo podcenjeni pač . . .
Čeprav raziskovalci poudarjajo, da gre za ideološki diskurz reduciranja
etničnih opozicij na ekonomsko in krajinsko raven (Baskar 2002, 98–120),
je ta konflikt potrebno premisliti tudi izven nacionalnih okvirjev v luči
konfliktne narave srečevanja razredov v ekonomskem okviru in srečeva-
nja med skupinami drugačnih kulturnih, socialnih vrednot (Brumen 2000,
129; Verginella 1996). Zgodovinar Sandi Volk razmišlja, da je bilo italijan-
stvo prej socialne kot jezikovne ali kulturne narave. Prebivalci mest in po-
deželskih administrativnih centrov, kot je bil Grožnjan, so se namreč imeli
za meščane in so imeli do okoličanov prezirljiv odnos, povrh pa je bil v teh
mestih, kjer so bili prisotni oblastni organi, asimilacijski pritisk večji kot
drugod. Zdi se, da je bilo italijanstvo neločljivo od višjega socialnega polo-
žaja (Volk 2003, 34).
O tem priča tudi primer mojih sorodnikov. Teta, katere družina je v času
»eksodusa« odšla iz hrvaškega dela Istre v Avstralijo, je bila vzgojena kot
Italijanka, še danes tudi italijansko govori. Vprašanja o slovenskosti so se
ji porajala šele, ko se je v Avstraliji poročila z mojim slovensko govorečim
stricem iz Brkinov. Kot je povedala, so jo vzgojili kot Italijanko, pa čeprav je
njena družina doma govorila slovensko istrsko narečje, mama pa je obisko-
vala italijansko šolo v Istri, edino v času fašizma. Spominjala se nelagod-
ja njene mame v Trstu, ko so jih prezirljivo imenovali sciavi. Z italijansko
vzgojo je tako mati skušala obvarovati hčerko pred tovrstnim večvredno-
stnim zaničevalnim družbenim odnosom. Zanimivo je tudi identificiranje
v družini omenjenega strica. Stric je bil rojen v Brkinih, na Primorskem,
medtem ko je njegova sestra že rojena v Trstu, ker se je njihova družina
medtem že odpravila na pot v svet prek Trsta. Medtem ko se je stric identi-
ficiral s slovenstvom, se je sestra bolj z italijanstvom (čeprav oba primarno
z avstralsko identiteto), vse dokler ni odkrila svojih pozabljenih sloven-
skih korenin in sorodnikov – še eden izmed nazornih primerov, kako pri-
lagodljive, začasne in privzete so lahko nacionalne identitete v nasprotju
86
