Page 92 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 92
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Postati enak med enakimi. In so mi govorili o težavah, ki so jih imeli,
ko so šli ven, v disko in tako . . . Gorje govoriti italijansko! Tudi med
njimi so govorili slovensko. 17, 18, 19 let, zunaj niso hoteli govoriti
slovensko.
Koliko je posreden pritisk na Italijane v Istri z vsakdanjim obrekova-
njem, zasmehovanjem močan še danes, ne vem. Zdi se, da se je v zadnjih
letih odnos vseeno izboljšal, saj je vse več ljudi, ki danes svoje otroke vpisu-
je vsaj v italijanski vrtec in potem slovensko šolo, sploh pa je to prisotno pri
priseljencih iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, tudi zato, po pripove-
dih sodeč, ker je italijanska šola finančno ugodnejša. Kot opozarja Silvano
Sau, pokojni italijanski politik iz Izole, je šola tista, ki odloča o posame-
znikovi nacionalni identiteti in mladi danes vseeno ne živijo več v ozračju
tolikšnih etničnih pritiskov (Kemperle 1997, 86):
[O mladih:] Obstaja pa razlika med njihovim čutenjem italijanstva in
našim, mi, srednja generacija, smo bili »pasijonalni« [strastni]. Mora-
li smo biti taki, da smo lahko ostali Italijani, ker so bili drugačni časi.
V četrtem razredu so me s silo odvlekli iz italijanske šole v slovensko.
Le poseg očeta, ki je teden dni dežural pred šolo zaradi bojazni, da
bi se kaj takega lahko še ponovilo, je omogočil, da sem ostal Italijan.
Če bi ostal v slovenski šoli, bi bil zdaj verjetno Slovenec. Mladi se se-
daj čutijo Italijane v povsem drugačnem kulturnem okviru: mnogo
bolj demokratičnem, svobodnem. Manjšinske pripadnosti ne obču-
tijo »pasijonalno«, pač kot nekaj povsem naravnega. Za sabo nimajo
naših travm. Najstniki si niti ne predstavljajo, kakšna je bila na pri-
mer Izola pred petdesetimi leti. Zanje je povsem normalno, da stopijo
v trgovino in slišijo slovenščino.
Za razliko od starejših so mlajši pripadniki italijanske manjšine rojeni v
že slovenizirano okolje. V tem slovenskem okolju Rafael opaža precejšnjo
asimilacijo Italijanov:
Stari Koprčani so umrli. So umrli. In zdaj, kakšni sinovi, ki so, so se
poslovenili! So se poslovenili! Zdaj ne poznate, vsak govori perfek-
tno slovensko. Ne morete reči zdaj, so Italijani. On se še vedno čuti
Italijan, normalno, kar je tudi prav, samo boste težko ločila.
Vendar ne smemo pozabiti, da je identiteta odvisna od družbenega kon-
teksta; če je enkrat fluidna, je lahko drugič le še bolj okrepljena, kot je bilo
90
Postati enak med enakimi. In so mi govorili o težavah, ki so jih imeli,
ko so šli ven, v disko in tako . . . Gorje govoriti italijansko! Tudi med
njimi so govorili slovensko. 17, 18, 19 let, zunaj niso hoteli govoriti
slovensko.
Koliko je posreden pritisk na Italijane v Istri z vsakdanjim obrekova-
njem, zasmehovanjem močan še danes, ne vem. Zdi se, da se je v zadnjih
letih odnos vseeno izboljšal, saj je vse več ljudi, ki danes svoje otroke vpisu-
je vsaj v italijanski vrtec in potem slovensko šolo, sploh pa je to prisotno pri
priseljencih iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, tudi zato, po pripove-
dih sodeč, ker je italijanska šola finančno ugodnejša. Kot opozarja Silvano
Sau, pokojni italijanski politik iz Izole, je šola tista, ki odloča o posame-
znikovi nacionalni identiteti in mladi danes vseeno ne živijo več v ozračju
tolikšnih etničnih pritiskov (Kemperle 1997, 86):
[O mladih:] Obstaja pa razlika med njihovim čutenjem italijanstva in
našim, mi, srednja generacija, smo bili »pasijonalni« [strastni]. Mora-
li smo biti taki, da smo lahko ostali Italijani, ker so bili drugačni časi.
V četrtem razredu so me s silo odvlekli iz italijanske šole v slovensko.
Le poseg očeta, ki je teden dni dežural pred šolo zaradi bojazni, da
bi se kaj takega lahko še ponovilo, je omogočil, da sem ostal Italijan.
Če bi ostal v slovenski šoli, bi bil zdaj verjetno Slovenec. Mladi se se-
daj čutijo Italijane v povsem drugačnem kulturnem okviru: mnogo
bolj demokratičnem, svobodnem. Manjšinske pripadnosti ne obču-
tijo »pasijonalno«, pač kot nekaj povsem naravnega. Za sabo nimajo
naših travm. Najstniki si niti ne predstavljajo, kakšna je bila na pri-
mer Izola pred petdesetimi leti. Zanje je povsem normalno, da stopijo
v trgovino in slišijo slovenščino.
Za razliko od starejših so mlajši pripadniki italijanske manjšine rojeni v
že slovenizirano okolje. V tem slovenskem okolju Rafael opaža precejšnjo
asimilacijo Italijanov:
Stari Koprčani so umrli. So umrli. In zdaj, kakšni sinovi, ki so, so se
poslovenili! So se poslovenili! Zdaj ne poznate, vsak govori perfek-
tno slovensko. Ne morete reči zdaj, so Italijani. On se še vedno čuti
Italijan, normalno, kar je tudi prav, samo boste težko ločila.
Vendar ne smemo pozabiti, da je identiteta odvisna od družbenega kon-
teksta; če je enkrat fluidna, je lahko drugič le še bolj okrepljena, kot je bilo
90
