Page 91 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 91
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
Opčine, 1951
Moj sin, »Ma ne omenjaj mi eksodusa!«, saj o tem noče slišati. On se
je tako slabo, ma tako slabo počutil v italijanski šoli, ko je šel s svojimi
sošolci ven, na primer z barko, ki sem ga dala, vedno so ga zafrkavali.
On je rekel: »Mama, ne pozabi, če bom živel tu, bodo moji otroci šli v
slovensko šolo.«
Prav tako pripomni Vittoria, katere sin ni nikoli hotel slišati o »ekso-
dusu«, da se je npr. odstranil od matere, ko je v avtobusu govorila v istr-
skobeneškem dialektu, in je šel živet daleč stran prav zaradi te vsakdanje
utesnjenosti, stalnih pritiskov na svojo mešano etnično identiteto med slo-
venskim, italijanskim in srbskim. Pri njej je bilo jasno videti utrujenost od
tega stalnega bojevanja za etnično identiteto, italijansko:
Jaz močno upam, da bo prišel tisti dan, ko me nihče ne bo spomi-
njal, da sem Italijanka. Nekdo mi je rekel pred nekaj dnevi: »Ma kdo
ste vi, Vittoria? Kaj ste Italijanka, Slovenka?« Hočem biti Vittoria in
nič drugo. Dovolj! Sem Vittoria. Dovolj mi je tega, tega, te opredeli-
tve, vsakič se moram nekje postavit. [. . .] Obupala sem nad dvojezič-
nostjo, na to, kdo mi odgovori v slovenščini ali v italijanščini. Ni mi
več pomembno, itak že govorim slovensko. Jaz ne razumem, okej, ni
problem, bom jaz govorila. Ni problem več, ne morem več. Dovolj!
Dovolj!
O enakih občutkih sramu zaradi svojega italijanstva so ji govorili učenci
v šoli:
89
Opčine, 1951
Moj sin, »Ma ne omenjaj mi eksodusa!«, saj o tem noče slišati. On se
je tako slabo, ma tako slabo počutil v italijanski šoli, ko je šel s svojimi
sošolci ven, na primer z barko, ki sem ga dala, vedno so ga zafrkavali.
On je rekel: »Mama, ne pozabi, če bom živel tu, bodo moji otroci šli v
slovensko šolo.«
Prav tako pripomni Vittoria, katere sin ni nikoli hotel slišati o »ekso-
dusu«, da se je npr. odstranil od matere, ko je v avtobusu govorila v istr-
skobeneškem dialektu, in je šel živet daleč stran prav zaradi te vsakdanje
utesnjenosti, stalnih pritiskov na svojo mešano etnično identiteto med slo-
venskim, italijanskim in srbskim. Pri njej je bilo jasno videti utrujenost od
tega stalnega bojevanja za etnično identiteto, italijansko:
Jaz močno upam, da bo prišel tisti dan, ko me nihče ne bo spomi-
njal, da sem Italijanka. Nekdo mi je rekel pred nekaj dnevi: »Ma kdo
ste vi, Vittoria? Kaj ste Italijanka, Slovenka?« Hočem biti Vittoria in
nič drugo. Dovolj! Sem Vittoria. Dovolj mi je tega, tega, te opredeli-
tve, vsakič se moram nekje postavit. [. . .] Obupala sem nad dvojezič-
nostjo, na to, kdo mi odgovori v slovenščini ali v italijanščini. Ni mi
več pomembno, itak že govorim slovensko. Jaz ne razumem, okej, ni
problem, bom jaz govorila. Ni problem več, ne morem več. Dovolj!
Dovolj!
O enakih občutkih sramu zaradi svojega italijanstva so ji govorili učenci
v šoli:
89
