Page 93 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 93
Fluidnost, hibridnost etničnih identifikacij v Istri
pokazano pri osnovanju slovensko-hrvaške državne meje v Istri (Brumen
2001). Znano je, da se etnična skupina ne vzpostavlja v izolaciji, temveč na
družbenih mejah, na interakcijah med posamezniki različnih skupin, zato
so identitete najbolj poudarjene prav na mejah. Etnična identiteta, ki je po-
sledica samopripisa in identifikacije na podlagi vključevanja/izključevanja
v odnosu do članov/nečlanov skupnosti, postane ključna prav v trenutkih,
ko je ogrožena (Eriksen 1995, 76; Barth 1969, 9–15).
Jasna Fakin Bajec, recimo, za Kras ugotavlja, da je ravno ogroženost slo-
venskih nacionalnih identifikacij pod fašizmom pomembno vplivala na ra-
zvoj in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Sovražen odnos med Itali-
jani in Slovenci je krepil tako slovensko kot italijansko identiteto (Fakin
Bajec 2011, 135). Piero Purini iz primerjav popisa prebivalstva v času fašiz-
ma opaža popoln neuspeh fašistične politike pri procesu denacionalizaci-
je Slovencev in Hrvatov. Kljub nasilju, poitalijančenju, prepovedi uporabe
slovenščine in hrvaščine v javnosti, močni emigraciji v Jugoslavijo in Južno
Ameriko in kljub priselitvi znatne množice Italijanov se slovenske in hrva-
ške skupnosti niso asimilirale, celo nasprotno, po popisih prebivalstva se
je število slovanskih prebivalcev v Julijski krajini povečalo: medtem ko se
je pri Slovencih zmanjšalo za 8.000, se je hrvaško prebivalstvo povečalo
za 30.000 ljudi. V vseh pokrajinskih središčih (z izjemo Gorice) se je po-
večalo število neitalijanskih prebivalcev, v Istri tudi v manjših skupnostih.
Razloga za to zgodovinar ne vidi v priseljevanju ali večji nataliteti, temveč
v netočnosti prvega popisa iz leta 1921, kjer so se zaradi pritiskov popi-
sovalcev in oblastnih sprememb mnogi tujejezični opredelili za Italijane.
Popis prebivalstva leta 1936 pa je bil bolj namenjen preverjanju uspešnosti
politike denacionalizacije, zaradi česar ni bilo toliko manipulacij, rezultati
pa so bili zato za fašistično politiko precej porazni (Purini 2010, 173–175).
Še danes so pogosti spomini o boju za slovensko identiteto v času fa-
šizma. Pod fašistično oblastjo je bilo ljudem, ki so nasprotovali »občutku
italijanskosti« in ki se niso vpisali v fašistično stranko, zelo težko najti de-
lo (Purini 2010, 108). Tako se Claudio, slovenski Istran, spominja, da je oče
ostal brez gotovega dela za preživljanje družine zato, ker je zavrnil vpis v
fašistično stranko, kar so od njega zahtevali za ohranitev službe v državnih
solinah:
»Piero, voi di Piran, naprav se izkaznico.« Ker eni so bili vpisani za v
fascio. Niso bili fašisti, to so bili za kruh! So bili Istrijani tam, zato
da si obdrži službo, se je vpisal. »Pojdi tam in naredi se.« [. . .] In moj
oče . . . Ni bil niti anti to in niti anti ono . . . Ampak . . . Ni bil, ni bil za
91
pokazano pri osnovanju slovensko-hrvaške državne meje v Istri (Brumen
2001). Znano je, da se etnična skupina ne vzpostavlja v izolaciji, temveč na
družbenih mejah, na interakcijah med posamezniki različnih skupin, zato
so identitete najbolj poudarjene prav na mejah. Etnična identiteta, ki je po-
sledica samopripisa in identifikacije na podlagi vključevanja/izključevanja
v odnosu do članov/nečlanov skupnosti, postane ključna prav v trenutkih,
ko je ogrožena (Eriksen 1995, 76; Barth 1969, 9–15).
Jasna Fakin Bajec, recimo, za Kras ugotavlja, da je ravno ogroženost slo-
venskih nacionalnih identifikacij pod fašizmom pomembno vplivala na ra-
zvoj in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Sovražen odnos med Itali-
jani in Slovenci je krepil tako slovensko kot italijansko identiteto (Fakin
Bajec 2011, 135). Piero Purini iz primerjav popisa prebivalstva v času fašiz-
ma opaža popoln neuspeh fašistične politike pri procesu denacionalizaci-
je Slovencev in Hrvatov. Kljub nasilju, poitalijančenju, prepovedi uporabe
slovenščine in hrvaščine v javnosti, močni emigraciji v Jugoslavijo in Južno
Ameriko in kljub priselitvi znatne množice Italijanov se slovenske in hrva-
ške skupnosti niso asimilirale, celo nasprotno, po popisih prebivalstva se
je število slovanskih prebivalcev v Julijski krajini povečalo: medtem ko se
je pri Slovencih zmanjšalo za 8.000, se je hrvaško prebivalstvo povečalo
za 30.000 ljudi. V vseh pokrajinskih središčih (z izjemo Gorice) se je po-
večalo število neitalijanskih prebivalcev, v Istri tudi v manjših skupnostih.
Razloga za to zgodovinar ne vidi v priseljevanju ali večji nataliteti, temveč
v netočnosti prvega popisa iz leta 1921, kjer so se zaradi pritiskov popi-
sovalcev in oblastnih sprememb mnogi tujejezični opredelili za Italijane.
Popis prebivalstva leta 1936 pa je bil bolj namenjen preverjanju uspešnosti
politike denacionalizacije, zaradi česar ni bilo toliko manipulacij, rezultati
pa so bili zato za fašistično politiko precej porazni (Purini 2010, 173–175).
Še danes so pogosti spomini o boju za slovensko identiteto v času fa-
šizma. Pod fašistično oblastjo je bilo ljudem, ki so nasprotovali »občutku
italijanskosti« in ki se niso vpisali v fašistično stranko, zelo težko najti de-
lo (Purini 2010, 108). Tako se Claudio, slovenski Istran, spominja, da je oče
ostal brez gotovega dela za preživljanje družine zato, ker je zavrnil vpis v
fašistično stranko, kar so od njega zahtevali za ohranitev službe v državnih
solinah:
»Piero, voi di Piran, naprav se izkaznico.« Ker eni so bili vpisani za v
fascio. Niso bili fašisti, to so bili za kruh! So bili Istrijani tam, zato
da si obdrži službo, se je vpisal. »Pojdi tam in naredi se.« [. . .] In moj
oče . . . Ni bil niti anti to in niti anti ono . . . Ampak . . . Ni bil, ni bil za
91
