Page 84 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 84
5 Analiza odgovorov in ugotovitve raziskave
primernem vodotoku in se voda pretaka skozi bazene, v katerih gojijo
ribe, ter se nato spet vrne v vodotok. Manjši del ribogojnic so zaprti sis-
temi, ki so prav tako povezani z vodotoki in omogočajo bistveno manjšo
porabo vode. Prodajna cena gojenih vrst iz ekološke akvakulture je v pri-
merjavi s klasično akvakulturo višja zaradi dražje krme. Težko je prepri-
čati potrošnike, da bi se odločili za nakup dražjih izdelkov iz ekološke
akvakulture, kar je eden od glavnih razlogov, da se ekološka akvakul-
tura v Sloveniji še ni uveljavila, saj se še noben ribogojec ni odločil za
takšno zvrst. Hladnovodnih vrst proizvedemo v Sloveniji približno 700
ton; prevladujejo šarenke, potočne postrvi in potočne zlatovčice. Drugi
segment je proizvodnja toploljubnih vrst, ki znaša približno 200 ton,
od česar je največ krapov, smučev in ščuk. Proizvodnja klapavic znaša
približno 600 ton in je v zadnjih letih v porastu ter bo kmalu dosegla
proizvodnjo rib.
Intervjuvanec i6 je bil mnenja, da se je akvakultura razvijala do leta
2010, trenutno pa dejavnost stagnira, z izjemo školjkarstva, ki se po-
večuje in se razvija. Sladkovodni ribogojci nimajo težav s prodajo, saj
vse svoje proizvode prodajo na domačem trgu, v manjših količinah jih
tudi izvažajo v tujino. Stopnja samooskrbe z ribami je v Sloveniji nizka,
večino sladkovodnih rib namreč uvažamo. Dejal je, da potrošniki ne bi
zaznali razlike med gojeno in ulovljeno ribo; ribi sta lahko dobre kako-
vosti, vendar potrošniki zagotovo bolj cenijo ulovljeno. Ekološke akva-
kulture se v Sloveniji še ne izvaja. Med hladnovodnimi vrstami največ
gojijo šarenke, zlatovčice, lipane in potočne postrvi, med toplovodnimi
vrstami krape, ščuke, some in smuče. V morju največ gojijo brancine in
klapavice.
Intervjuvanec i7 je dejal, da dejavnost akvakulture raste. Školjkarji so
letos (op.: leta 2019) proizvedli okoli 600 ton klapavic in bi proizvodnjo
lahko še povečali. Z morskim ribogojstvom se ukvarja eno podjetje, ki
letno proizvede okoli 70 ton orad in brancinov. Širitev dejavnosti je mo-
žna v manjšem obsegu, ne pričakuje se znatnega povečanja količine kot
tudi ne uvedbe gojenja novih vrst rib. Ozaveščeni kupec bo razliko med
gojenimi in ulovljenimi ribami prepoznal in bo tudi pripravljen plačati
višjo ceno za divjo ribo. Boljše poznavanje tega področja bi omogočilo,
da bi potrošnik lažje zaznal razlike med divjo in gojeno ribo. V sladkovo-
dni akvakulturi največ gojijo postrvi, šarenke in krape, v morski akva-
kulturi pa brancine in klapavice, nekaj malega orade. Ekološka akvakul-
tura v Sloveniji še ni dobro poznana, nimamo niti ustrezne definicije,
kaj to je.
84
primernem vodotoku in se voda pretaka skozi bazene, v katerih gojijo
ribe, ter se nato spet vrne v vodotok. Manjši del ribogojnic so zaprti sis-
temi, ki so prav tako povezani z vodotoki in omogočajo bistveno manjšo
porabo vode. Prodajna cena gojenih vrst iz ekološke akvakulture je v pri-
merjavi s klasično akvakulturo višja zaradi dražje krme. Težko je prepri-
čati potrošnike, da bi se odločili za nakup dražjih izdelkov iz ekološke
akvakulture, kar je eden od glavnih razlogov, da se ekološka akvakul-
tura v Sloveniji še ni uveljavila, saj se še noben ribogojec ni odločil za
takšno zvrst. Hladnovodnih vrst proizvedemo v Sloveniji približno 700
ton; prevladujejo šarenke, potočne postrvi in potočne zlatovčice. Drugi
segment je proizvodnja toploljubnih vrst, ki znaša približno 200 ton,
od česar je največ krapov, smučev in ščuk. Proizvodnja klapavic znaša
približno 600 ton in je v zadnjih letih v porastu ter bo kmalu dosegla
proizvodnjo rib.
Intervjuvanec i6 je bil mnenja, da se je akvakultura razvijala do leta
2010, trenutno pa dejavnost stagnira, z izjemo školjkarstva, ki se po-
večuje in se razvija. Sladkovodni ribogojci nimajo težav s prodajo, saj
vse svoje proizvode prodajo na domačem trgu, v manjših količinah jih
tudi izvažajo v tujino. Stopnja samooskrbe z ribami je v Sloveniji nizka,
večino sladkovodnih rib namreč uvažamo. Dejal je, da potrošniki ne bi
zaznali razlike med gojeno in ulovljeno ribo; ribi sta lahko dobre kako-
vosti, vendar potrošniki zagotovo bolj cenijo ulovljeno. Ekološke akva-
kulture se v Sloveniji še ne izvaja. Med hladnovodnimi vrstami največ
gojijo šarenke, zlatovčice, lipane in potočne postrvi, med toplovodnimi
vrstami krape, ščuke, some in smuče. V morju največ gojijo brancine in
klapavice.
Intervjuvanec i7 je dejal, da dejavnost akvakulture raste. Školjkarji so
letos (op.: leta 2019) proizvedli okoli 600 ton klapavic in bi proizvodnjo
lahko še povečali. Z morskim ribogojstvom se ukvarja eno podjetje, ki
letno proizvede okoli 70 ton orad in brancinov. Širitev dejavnosti je mo-
žna v manjšem obsegu, ne pričakuje se znatnega povečanja količine kot
tudi ne uvedbe gojenja novih vrst rib. Ozaveščeni kupec bo razliko med
gojenimi in ulovljenimi ribami prepoznal in bo tudi pripravljen plačati
višjo ceno za divjo ribo. Boljše poznavanje tega področja bi omogočilo,
da bi potrošnik lažje zaznal razlike med divjo in gojeno ribo. V sladkovo-
dni akvakulturi največ gojijo postrvi, šarenke in krape, v morski akva-
kulturi pa brancine in klapavice, nekaj malega orade. Ekološka akvakul-
tura v Sloveniji še ni dobro poznana, nimamo niti ustrezne definicije,
kaj to je.
84
