Page 111 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
dobju več oficirjev kot podoficirjev, je najboljši dokaz, da je bil slovenski
pristop k pomorstvu še nesmotrn. Verjetno se bo stanje nekoliko popra-
vilo, ko bodo znani rezultati za ostalo podeželje, kajti večina oficirjev je
le prihajala iz večjih mest, ki so zajeta v križu, medtem ko je podeželje ve-
činoma dalo moštvo. Že sedaj pa moramo ugotoviti, da je prišla iz večjih
mest velika večina prestopnikov, od katerih so le redki napredovali, zato
nas takšna negativna primerjava še ne sme vznemirjati. Videli pa bomo,
da so bili slovenski podoficirji, ki so prihajali iz obravnavanih krajev, ve-
liko na boljšem kot hrvaški.
Vedeti je treba še, da je hotela vlada prvenstveno spremeniti vrhove
mornarice. Zato imamo v tridesetih, posebno pa štiridesetih letih, pospe-
šeno šolanje kadra iz Trsta in zaledja. Tudi to lahko obrazloži visoko šte-
vilo oficirjev.
Enačiti to prvo razdoblje z naslednjimi pa seveda ni mogoče, že zara-
di revolucionarnega leta 1848 in vloge Avstrije v njem.
Drugo obdobje
Doba viceadmirala Hansa Bircha von Dahlerupa je v avstrijski vojnopo-
morski zgodovini kratka, a za razvoj kadra zelo pomembna. V revoluci-
onarnih letih 1848 in 1849 so se italijanskim revolucionarjem priklju-
čile tudi Benetke. V znamenitem uporu leta 1848 so zajele približno
polovico avstrijske flote in skoraj ves štab mornarice na čelu z admira-
lom Martinijem. Nalogo blokirati Benetke je prevzel feldmaršallajtnant
Gyulai, ki je imel sedež v Trstu. Ker pa blokada ni uspela in ker vlada ni
več zaupala mladim kapetanom bojne ladje, ki so se šolali v Benetkah, se je
cesar odločil poklicati v službo danskega kontraadmirala von Dahlerupa.
S činom viceadmirala je februarja 1849 odpotoval v Trst, in tu je napravil
plan reorganizacije avstrijske vojne mornarice. Predvsem je vladi odrekel,
da bi se »boril z Italijani proti Italijanom«. Zaradi tega je zahteval in dobil
kader iz zaledja, tj. iz slovenskih dežel, Istre, Hrvaške, a tudi iz Avstrije,
Češke in Madžarske. Strogo je zahteval prostovoljski kader predvsem iz
slovenskih dežel in Istre. Zavrnil je prisilno in policijsko rekrutacijo mor-
narjev.59 Iz Trsta je odpotoval v Piran, ki ga je dal utrditi tako v mestu ka-
kor v zalivu. Od tu je odpotoval po obali do Pulja. Tu je spoznal, da je mes-
to kakor nalašč prikladno za kontrolo italijanske obale, in odločil, da se
tam zgradi nova baza mornarice. Iz Pulja je odpotoval v Benetke. Tu se je
59 Dahlerup 1912.
111
dobju več oficirjev kot podoficirjev, je najboljši dokaz, da je bil slovenski
pristop k pomorstvu še nesmotrn. Verjetno se bo stanje nekoliko popra-
vilo, ko bodo znani rezultati za ostalo podeželje, kajti večina oficirjev je
le prihajala iz večjih mest, ki so zajeta v križu, medtem ko je podeželje ve-
činoma dalo moštvo. Že sedaj pa moramo ugotoviti, da je prišla iz večjih
mest velika večina prestopnikov, od katerih so le redki napredovali, zato
nas takšna negativna primerjava še ne sme vznemirjati. Videli pa bomo,
da so bili slovenski podoficirji, ki so prihajali iz obravnavanih krajev, ve-
liko na boljšem kot hrvaški.
Vedeti je treba še, da je hotela vlada prvenstveno spremeniti vrhove
mornarice. Zato imamo v tridesetih, posebno pa štiridesetih letih, pospe-
šeno šolanje kadra iz Trsta in zaledja. Tudi to lahko obrazloži visoko šte-
vilo oficirjev.
Enačiti to prvo razdoblje z naslednjimi pa seveda ni mogoče, že zara-
di revolucionarnega leta 1848 in vloge Avstrije v njem.
Drugo obdobje
Doba viceadmirala Hansa Bircha von Dahlerupa je v avstrijski vojnopo-
morski zgodovini kratka, a za razvoj kadra zelo pomembna. V revoluci-
onarnih letih 1848 in 1849 so se italijanskim revolucionarjem priklju-
čile tudi Benetke. V znamenitem uporu leta 1848 so zajele približno
polovico avstrijske flote in skoraj ves štab mornarice na čelu z admira-
lom Martinijem. Nalogo blokirati Benetke je prevzel feldmaršallajtnant
Gyulai, ki je imel sedež v Trstu. Ker pa blokada ni uspela in ker vlada ni
več zaupala mladim kapetanom bojne ladje, ki so se šolali v Benetkah, se je
cesar odločil poklicati v službo danskega kontraadmirala von Dahlerupa.
S činom viceadmirala je februarja 1849 odpotoval v Trst, in tu je napravil
plan reorganizacije avstrijske vojne mornarice. Predvsem je vladi odrekel,
da bi se »boril z Italijani proti Italijanom«. Zaradi tega je zahteval in dobil
kader iz zaledja, tj. iz slovenskih dežel, Istre, Hrvaške, a tudi iz Avstrije,
Češke in Madžarske. Strogo je zahteval prostovoljski kader predvsem iz
slovenskih dežel in Istre. Zavrnil je prisilno in policijsko rekrutacijo mor-
narjev.59 Iz Trsta je odpotoval v Piran, ki ga je dal utrditi tako v mestu ka-
kor v zalivu. Od tu je odpotoval po obali do Pulja. Tu je spoznal, da je mes-
to kakor nalašč prikladno za kontrolo italijanske obale, in odločil, da se
tam zgradi nova baza mornarice. Iz Pulja je odpotoval v Benetke. Tu se je
59 Dahlerup 1912.
111
