Page 110 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 110
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
nih oficirjev in enega dušebrižnika. Pet gojencev akademije je tedaj še štu-
diralo. Poleg teh pa lahko naštejemo še 16 uradnikov. Zanimivo je pred-
vsem to, da je 14 od vseh omenjenih začelo svojo kariero na najnižjih
stopnjah in da so se povzpeli do nadporočnikov in kapetanov, eden celo
do generala.
Osnova za izračunavanje so nam bili le personalni listi, o katerih pa
je ugotovljeno, da so ohranjeni v zelo pomanjkljivem številu. Rezultati bi
bili verjetno še pozitivnejši, če bi lahko pregledali še bolniške liste raznih
mornariških bolnišnic, kar bi pa terjalo dolgotrajno delo večje ekipe.
Jedro pomorskega oficirskega kadra so bili dijaki beneške vojnopo-
morske akademije. Za tisti čas je to bila odlična šola. To dokazujejo tudi
ljudje, ki smo jih tukaj obravnavali. Nekateri od dijakov, ki smo jih sreča-
li na vojnopomorski akademiji, so se povzpeli zelo visoko. Trije so kasneje
postali celo komandanti mornarice. To so kasnejši admiral Bourguignon,
viceadmiral Tegetthoff in admiral Daublebsky von Sternek. Prvega lahko
štejemo za Ljubljančana, drugi je bil Mariborčan, tretji pa Celovčan. Vsi
trije so – vsak po svoje – veliko prispevali k razvoju mornarice. Med admi-
rale so kasneje prišli še Anton Wiplinger in Maks Pittner, oba iz Gradca.
Poleg generala Uieyskega, ki smo ga že omenili, lahko med generale pri-
števamo še duhovnika Jurija Račiča, ker vsi znaki kažejo, da je bil pred
koncem kariere imenovan za superiorja, kar bi ustrezalo činu generalma-
jorja ali kontraadmirala. To bi z drugimi besedami pomenilo, da se je vsak
šesti povzpel med vrhove mornarice.
Za podoficirje lahko rečemo, da je večina bila že na začetku usmerje-
na v pomorsko izkrcevalno pehoto. V tej stroki dobimo kar 35 od 51 zna-
nih podoficirjev, ki so prišli iz obravnavanega območja. Na drugih obmo-
čjih je razmerje še slabše. V pomorski artileriji je služilo 12 podoficirjev, v
palubni stroki trije in v strojni stroki eden. Vendar je značilno, da je več
kot tretjina vseh omenjenih prebila najtežjo oviro, ki jo je vojaštvo pos-
tavljalo pred podoficirje, tj. tako imenovano podnaredniško oviro. Med
imenovanimi imamo namreč kar 19 vodnikov in tri narednike. Med niž-
jimi srečamo tri poddesetnike, 22 desetnikov, enega podnarednika in tri
narednike.
Analiza, čeprav sumarična, jasno kaže, da je bila s Slovenci najbolj
zasedena pehotna stroka in da so v pravih pomorskih strokah skoraj nep-
risotni. Toda pomorska pehota je bila rezerva za pravi pomorski kader,
zato stanje še ni tako kritično. Do slabih rezultatov pridemo, če primerja-
mo število podoficirjev s številom oficirjev. Dejstvo, da imamo v tem ob-
110
nih oficirjev in enega dušebrižnika. Pet gojencev akademije je tedaj še štu-
diralo. Poleg teh pa lahko naštejemo še 16 uradnikov. Zanimivo je pred-
vsem to, da je 14 od vseh omenjenih začelo svojo kariero na najnižjih
stopnjah in da so se povzpeli do nadporočnikov in kapetanov, eden celo
do generala.
Osnova za izračunavanje so nam bili le personalni listi, o katerih pa
je ugotovljeno, da so ohranjeni v zelo pomanjkljivem številu. Rezultati bi
bili verjetno še pozitivnejši, če bi lahko pregledali še bolniške liste raznih
mornariških bolnišnic, kar bi pa terjalo dolgotrajno delo večje ekipe.
Jedro pomorskega oficirskega kadra so bili dijaki beneške vojnopo-
morske akademije. Za tisti čas je to bila odlična šola. To dokazujejo tudi
ljudje, ki smo jih tukaj obravnavali. Nekateri od dijakov, ki smo jih sreča-
li na vojnopomorski akademiji, so se povzpeli zelo visoko. Trije so kasneje
postali celo komandanti mornarice. To so kasnejši admiral Bourguignon,
viceadmiral Tegetthoff in admiral Daublebsky von Sternek. Prvega lahko
štejemo za Ljubljančana, drugi je bil Mariborčan, tretji pa Celovčan. Vsi
trije so – vsak po svoje – veliko prispevali k razvoju mornarice. Med admi-
rale so kasneje prišli še Anton Wiplinger in Maks Pittner, oba iz Gradca.
Poleg generala Uieyskega, ki smo ga že omenili, lahko med generale pri-
števamo še duhovnika Jurija Račiča, ker vsi znaki kažejo, da je bil pred
koncem kariere imenovan za superiorja, kar bi ustrezalo činu generalma-
jorja ali kontraadmirala. To bi z drugimi besedami pomenilo, da se je vsak
šesti povzpel med vrhove mornarice.
Za podoficirje lahko rečemo, da je večina bila že na začetku usmerje-
na v pomorsko izkrcevalno pehoto. V tej stroki dobimo kar 35 od 51 zna-
nih podoficirjev, ki so prišli iz obravnavanega območja. Na drugih obmo-
čjih je razmerje še slabše. V pomorski artileriji je služilo 12 podoficirjev, v
palubni stroki trije in v strojni stroki eden. Vendar je značilno, da je več
kot tretjina vseh omenjenih prebila najtežjo oviro, ki jo je vojaštvo pos-
tavljalo pred podoficirje, tj. tako imenovano podnaredniško oviro. Med
imenovanimi imamo namreč kar 19 vodnikov in tri narednike. Med niž-
jimi srečamo tri poddesetnike, 22 desetnikov, enega podnarednika in tri
narednike.
Analiza, čeprav sumarična, jasno kaže, da je bila s Slovenci najbolj
zasedena pehotna stroka in da so v pravih pomorskih strokah skoraj nep-
risotni. Toda pomorska pehota je bila rezerva za pravi pomorski kader,
zato stanje še ni tako kritično. Do slabih rezultatov pridemo, če primerja-
mo število podoficirjev s številom oficirjev. Dejstvo, da imamo v tem ob-
110
