Page 133 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
rešina, torej da je napredoval vsak sedmi Slovenec, pridemo do sklepa, da
je v tem času prišlo s križa okoli 1400 slovenskih mornarjev, podoficirjev,
oficirjev in uradnikov. Če smo skrajno previdni, lahko rečemo, da manj-
ka 200 do 250 temeljnih listov. Ob upoštevanju najbolj previdne številke
lahko ugotovimo, da je Tegetthoffova administracija rekrutirala ob na-
ših magistralnih cestah 1600 ljudi. To je veliko manj, kot je znašalo števi-
lo, ki ga je dosegla Dahlerupova administracija. Toda tu je treba dodati še
nemški podoficirski kader iz Zgornje Štajerske in Koroške. Tegetthoff je
rad sprejemal nemški štajerski kader. Posebno veliko novincev je prihaja-
lo iz Strassa, Lipnice, Wildona, Admonta in Gradca. Precej Nemcev je priš-
lo iz Špilja, Cmureka in Doljne Radgone. Zato upravičeno dodamo še ka-
kšnih 300 prostovoljcev iz omenjenih krajev in gotovo kakih 50 Korošcev
iz krajev ob cesti Borovlje–Celovec–Šentvid. Zato lahko rečemo, da je v
času Tegetthoffove administracije prišlo v mornarico 1950 do 2000 pro-
stovoljcev. Letno povprečje znaša torej od 140 do 150 novih mornarjev z
našega križa.
Toliko o administraciji admirala Tegetthoffa.
Šolanje kadra trgovske mornarice se prav tako nadaljuje. V tem času
so se izšolali navtiki Friderik Hren in Karlo Reihov iz Ljubljane, Aleksander
Weigl in Henrik Kramer iz Maribora. Mariborčan je bil verjetno tudi Ivan
Kozpel, ki je vpisan kot »Štajerec«. Leta 1875 so diplomirali v Trstu štirje
pomorski strojniki, tj. Jernej Pinter iz Notranjih Goric, Avgust Rinki iz
Ljubljane, Ivan Ilovar iz Gradca in Franc Mozer iz Celovca. V istem času je
tržaška šola izšolala dva ladijska konstruktorja. To sta bila Henrik Tušar
iz Ljubljane in Otto Ledinski iz Radgone.146 Za nižji mornariški kader os-
tajamo tudi za to dobo v temi. Najbrž ga je bilo precej predvsem iz Sežane,
Štorij, Postojne in Ljubljane.
Uspehe naših ladjarjev te dobe je težko prezreti. Med lastniki jadrni-
kov spadajo v križ Ivana Muha, roj. Gorup, iz Slavine, ki je imela brig no-
silnosti 334 ton, Franc Velušič iz Sežane z barkom nosilnosti 583 ton in
Jožef Mauser z okolice Radovljice, ki je plul z barkačo nosilnosti 20 ton.
Jožef Mauser je v tem času posedoval še sedem deloma železnih, delo-
ma z železom obloženih ladij, ki jih je rabil pri gradnji novega pristani-
šča v Trstu.147 Uspeh, ki mu ga je marsikdo zavidal. Za zaključek še ugo-
tovitev. Res je, da imamo v Tegetthoffovem administrativnem obdobju
manj starešinskega in mornariškega kadra kakor v obdobju admirala
146 Kavšek et al. 1970, 80–6.
147 Pahor 1969, 14–23.
133
rešina, torej da je napredoval vsak sedmi Slovenec, pridemo do sklepa, da
je v tem času prišlo s križa okoli 1400 slovenskih mornarjev, podoficirjev,
oficirjev in uradnikov. Če smo skrajno previdni, lahko rečemo, da manj-
ka 200 do 250 temeljnih listov. Ob upoštevanju najbolj previdne številke
lahko ugotovimo, da je Tegetthoffova administracija rekrutirala ob na-
ših magistralnih cestah 1600 ljudi. To je veliko manj, kot je znašalo števi-
lo, ki ga je dosegla Dahlerupova administracija. Toda tu je treba dodati še
nemški podoficirski kader iz Zgornje Štajerske in Koroške. Tegetthoff je
rad sprejemal nemški štajerski kader. Posebno veliko novincev je prihaja-
lo iz Strassa, Lipnice, Wildona, Admonta in Gradca. Precej Nemcev je priš-
lo iz Špilja, Cmureka in Doljne Radgone. Zato upravičeno dodamo še ka-
kšnih 300 prostovoljcev iz omenjenih krajev in gotovo kakih 50 Korošcev
iz krajev ob cesti Borovlje–Celovec–Šentvid. Zato lahko rečemo, da je v
času Tegetthoffove administracije prišlo v mornarico 1950 do 2000 pro-
stovoljcev. Letno povprečje znaša torej od 140 do 150 novih mornarjev z
našega križa.
Toliko o administraciji admirala Tegetthoffa.
Šolanje kadra trgovske mornarice se prav tako nadaljuje. V tem času
so se izšolali navtiki Friderik Hren in Karlo Reihov iz Ljubljane, Aleksander
Weigl in Henrik Kramer iz Maribora. Mariborčan je bil verjetno tudi Ivan
Kozpel, ki je vpisan kot »Štajerec«. Leta 1875 so diplomirali v Trstu štirje
pomorski strojniki, tj. Jernej Pinter iz Notranjih Goric, Avgust Rinki iz
Ljubljane, Ivan Ilovar iz Gradca in Franc Mozer iz Celovca. V istem času je
tržaška šola izšolala dva ladijska konstruktorja. To sta bila Henrik Tušar
iz Ljubljane in Otto Ledinski iz Radgone.146 Za nižji mornariški kader os-
tajamo tudi za to dobo v temi. Najbrž ga je bilo precej predvsem iz Sežane,
Štorij, Postojne in Ljubljane.
Uspehe naših ladjarjev te dobe je težko prezreti. Med lastniki jadrni-
kov spadajo v križ Ivana Muha, roj. Gorup, iz Slavine, ki je imela brig no-
silnosti 334 ton, Franc Velušič iz Sežane z barkom nosilnosti 583 ton in
Jožef Mauser z okolice Radovljice, ki je plul z barkačo nosilnosti 20 ton.
Jožef Mauser je v tem času posedoval še sedem deloma železnih, delo-
ma z železom obloženih ladij, ki jih je rabil pri gradnji novega pristani-
šča v Trstu.147 Uspeh, ki mu ga je marsikdo zavidal. Za zaključek še ugo-
tovitev. Res je, da imamo v Tegetthoffovem administrativnem obdobju
manj starešinskega in mornariškega kadra kakor v obdobju admirala
146 Kavšek et al. 1970, 80–6.
147 Pahor 1969, 14–23.
133
