Page 134 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 134
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Dahlerupa. To pa nas ne sme motiti, kajti ta kader postaja vsebinsko ved-
no bolj pomorski.
Četrto obdobje
Leta 1883 je prevzel komando mornarice Celovčan, admiral Maksimilijan
Daublebsky von Sterneck zu Ehrenstein, kakor se je upravičeno ali neup-
ravičeno glasilo njegovo polno ime.
Pomanjkljivosti personalne administracije je opazil še pred nasto-
pom. Zato je dal izdelati plan reforme, ki bi se naj izvedla takoj. Uspelo
mu je, tako da je pritegnil najboljše administrativce iz mornarice in ko-
penske vojske, ki je imela personalo urejeno. Poleg tega je najel nekaj
»svobodnih strokovnjakov«. V glavnem je v novo administracijo sprejel le
tiste personalne liste, ki so bili popolnoma in pravilno izpisani. Vse osta-
le je ukazal arhivirati in napisati na novo. Novi temeljni listi so dobili več
prostora za ocene, specialnost in premestitve. Več prostora je bilo določe-
nega za način rekrutiranja, ker se je Daublebsky odločil za povečanje va-
jenskega kadra, ki naj bi se izučil mornariške obrti še pred sprejemom v
mornariške vrste. Red je napravil pri oštevilčevanju listov. Nobena mapa
ni smela imeti več kot 300 listov, ki so bili oštevilčeni s številkami od 1 do
300 z navedbo oznake mape. Vsak mornar si je moral zapomniti številko
mape in mesto vpisa. Tako je prišlo do reda, ki je bil za tedanje čase res-
nično zavidljiv. Šele ko je Daublebsky ostarel in ni imel več prave kontro-
le nad položajem, so njegovi administrativci povečali število vpisov v po-
samezne mape, odstranjevali posamezne liste in jih prenašali med druge
dokumente. Tako imamo med leti 1895 in 1902 (Daublebsky je umrl leta
1897) nekoliko administrativne zmede, ki je značilna tudi za prejšnja ob-
dobja. Med preselitvijo arhiva iz Pulja na Dunaj se je sicer nekaj map izgu-
bilo, vendar je veliko hujše dejstvo, da so leta 1924 avstrijske mornariške
oblasti izročile personalne liste državam naslednicam. Tako je onemogo-
čen točen pregled nad ljudmi, ki so se prijavili od leta 1897 do 1902 in so
služili še v prvi svetovni vojni.
Obdobje Daublebskega je vsekakor za naše dežele najpomembnej-
še. Če je namreč Dahlerup odkril vrednost slovenskih pomorščakov, če je
Tegetthoff odkril njihovo borbeno sposobnost, je Daublebsky odkril nji-
hovo vse bolj razvito pomorsko miselnost in usmerjenost v najvažnej-
še pomorske poklice. Prav usmerjenost na palubo, v artilerijo in strojni-
co je bila – poleg oficirskega in podoficirskega kadra, ki je bil podedovan
od prejšnjih obdobij – temeljni dokaz, da bi bila vojna mornarica brez
134
Dahlerupa. To pa nas ne sme motiti, kajti ta kader postaja vsebinsko ved-
no bolj pomorski.
Četrto obdobje
Leta 1883 je prevzel komando mornarice Celovčan, admiral Maksimilijan
Daublebsky von Sterneck zu Ehrenstein, kakor se je upravičeno ali neup-
ravičeno glasilo njegovo polno ime.
Pomanjkljivosti personalne administracije je opazil še pred nasto-
pom. Zato je dal izdelati plan reforme, ki bi se naj izvedla takoj. Uspelo
mu je, tako da je pritegnil najboljše administrativce iz mornarice in ko-
penske vojske, ki je imela personalo urejeno. Poleg tega je najel nekaj
»svobodnih strokovnjakov«. V glavnem je v novo administracijo sprejel le
tiste personalne liste, ki so bili popolnoma in pravilno izpisani. Vse osta-
le je ukazal arhivirati in napisati na novo. Novi temeljni listi so dobili več
prostora za ocene, specialnost in premestitve. Več prostora je bilo določe-
nega za način rekrutiranja, ker se je Daublebsky odločil za povečanje va-
jenskega kadra, ki naj bi se izučil mornariške obrti še pred sprejemom v
mornariške vrste. Red je napravil pri oštevilčevanju listov. Nobena mapa
ni smela imeti več kot 300 listov, ki so bili oštevilčeni s številkami od 1 do
300 z navedbo oznake mape. Vsak mornar si je moral zapomniti številko
mape in mesto vpisa. Tako je prišlo do reda, ki je bil za tedanje čase res-
nično zavidljiv. Šele ko je Daublebsky ostarel in ni imel več prave kontro-
le nad položajem, so njegovi administrativci povečali število vpisov v po-
samezne mape, odstranjevali posamezne liste in jih prenašali med druge
dokumente. Tako imamo med leti 1895 in 1902 (Daublebsky je umrl leta
1897) nekoliko administrativne zmede, ki je značilna tudi za prejšnja ob-
dobja. Med preselitvijo arhiva iz Pulja na Dunaj se je sicer nekaj map izgu-
bilo, vendar je veliko hujše dejstvo, da so leta 1924 avstrijske mornariške
oblasti izročile personalne liste državam naslednicam. Tako je onemogo-
čen točen pregled nad ljudmi, ki so se prijavili od leta 1897 do 1902 in so
služili še v prvi svetovni vojni.
Obdobje Daublebskega je vsekakor za naše dežele najpomembnej-
še. Če je namreč Dahlerup odkril vrednost slovenskih pomorščakov, če je
Tegetthoff odkril njihovo borbeno sposobnost, je Daublebsky odkril nji-
hovo vse bolj razvito pomorsko miselnost in usmerjenost v najvažnej-
še pomorske poklice. Prav usmerjenost na palubo, v artilerijo in strojni-
co je bila – poleg oficirskega in podoficirskega kadra, ki je bil podedovan
od prejšnjih obdobij – temeljni dokaz, da bi bila vojna mornarica brez
134
