Page 135 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 135
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
Slovencev nepopoln torzo. Prav zaradi tega se je odločil rekrutirati čim-
več slovenskega vajenskega kadra. Tako pridemo do tega, da je bilo v nje-
govem času nad 50 % bodočih slovenskih podoficirjev rekrutiranih v sta-
rosti od 12 do 17 let. Dve do tri leta so služili kot vajenci (v mornariškem
jeziku »mladeniči«) in nato pristali na določeno število službenih let, ki se
je sukalo med 8 in 12, včasih pa tudi več let. Tako je Daublebsky prišel do
odličnega strojnega in artilerijskega kadra, do dobrih podoficirjev krmila
in palube, torej do kadra, ki mu je bil kot Korošcu pri srcu.
Velik pomen je pripisoval šolanju oficirjev. »Kranjci« so bili vedno
bolj pogosti na akademiji. Res je, da je bilo med njimi precej takih, ki iz
enega ali drugega razloga niso uspeli, je pa tudi več takih, ki so doživeli
precej strmo kariero.
Za Daublebskega je pomembno predvsem naslednje: Kot Korošec in
kot komandant najvažnejše od ladij, ki so se borile pri Visu, je z zaskrblje-
nostjo opazoval rast italijanske vojne mornarice na Jadranu. Ob njego-
vem nastopu je bil jadranski del italijanske flote skoraj trikrat večji kot
celotna avstrijska. To razmerje pa je bilo možno početveriti ali celo po-
peteriti, če bi Italijani poslali v Jadran del firenške in jonske flote, kar
v primeru vojne ne bi bilo vprašljivo. Zaradi tega se je Daublebsky od-
ločil zgraditi novo avstrijsko floto. S svojimi oficirji, kakor so bili Karl
Žonta, Rihard Pogačnik, Karl Seidensacher in drugi »Kranjci«, je dunaj-
ski vladi stalno poudarjal nevarnost italijanskega imperializma in tako
imenovanega »kraljevskega« iredentizma, ki je postajal nasilen. S tem je
Daublebsky uspel. V njegovem času je bilo zgrajenih 18 novih ladij kate-
gorije »bojna ladja«, 35 ladij srednje kategorije, 29 torpedovk. Poleg teh
pa še vrsta drugih ladij.148 Program izgradnje se je nadaljeval po njego-
vih zamislih še pet let po njegovi smrti. Daublebsky pa se je dobro za-
vedal, da je tekma v oborožitvi lahko usodna, zato je dal poudarek na
obrambno sposobnost mornarice. Ustvariti je torej hotel mornarico, ki bi
bila sposobna ubraniti Istro in Dalmacijo pred morebitnim italijanskim
napadom. Glavno pa je, da je imel namen mornarico zaupati predvsem
oficirjem tistih narodov, ki so bili najbolj zainteresirani, tj. Hrvatom in
Slovencem. Res je, da je v akademijo prihajalo vedno več nemških in ma-
džarskih gojencev, res je tudi, da je podedoval veliko nemških in madžar-
skih oficirjev. Toda njegovi eksponenti na Dunaju so bili vedno oficirji iz
naših krajev in Hrvaške. Slovenci in Hrvati so imeli v njegovem času oči-
tno najboljše možnosti za uveljavitev.
148 Marine-Almanach 1904, 320–7.
135
Slovencev nepopoln torzo. Prav zaradi tega se je odločil rekrutirati čim-
več slovenskega vajenskega kadra. Tako pridemo do tega, da je bilo v nje-
govem času nad 50 % bodočih slovenskih podoficirjev rekrutiranih v sta-
rosti od 12 do 17 let. Dve do tri leta so služili kot vajenci (v mornariškem
jeziku »mladeniči«) in nato pristali na določeno število službenih let, ki se
je sukalo med 8 in 12, včasih pa tudi več let. Tako je Daublebsky prišel do
odličnega strojnega in artilerijskega kadra, do dobrih podoficirjev krmila
in palube, torej do kadra, ki mu je bil kot Korošcu pri srcu.
Velik pomen je pripisoval šolanju oficirjev. »Kranjci« so bili vedno
bolj pogosti na akademiji. Res je, da je bilo med njimi precej takih, ki iz
enega ali drugega razloga niso uspeli, je pa tudi več takih, ki so doživeli
precej strmo kariero.
Za Daublebskega je pomembno predvsem naslednje: Kot Korošec in
kot komandant najvažnejše od ladij, ki so se borile pri Visu, je z zaskrblje-
nostjo opazoval rast italijanske vojne mornarice na Jadranu. Ob njego-
vem nastopu je bil jadranski del italijanske flote skoraj trikrat večji kot
celotna avstrijska. To razmerje pa je bilo možno početveriti ali celo po-
peteriti, če bi Italijani poslali v Jadran del firenške in jonske flote, kar
v primeru vojne ne bi bilo vprašljivo. Zaradi tega se je Daublebsky od-
ločil zgraditi novo avstrijsko floto. S svojimi oficirji, kakor so bili Karl
Žonta, Rihard Pogačnik, Karl Seidensacher in drugi »Kranjci«, je dunaj-
ski vladi stalno poudarjal nevarnost italijanskega imperializma in tako
imenovanega »kraljevskega« iredentizma, ki je postajal nasilen. S tem je
Daublebsky uspel. V njegovem času je bilo zgrajenih 18 novih ladij kate-
gorije »bojna ladja«, 35 ladij srednje kategorije, 29 torpedovk. Poleg teh
pa še vrsta drugih ladij.148 Program izgradnje se je nadaljeval po njego-
vih zamislih še pet let po njegovi smrti. Daublebsky pa se je dobro za-
vedal, da je tekma v oborožitvi lahko usodna, zato je dal poudarek na
obrambno sposobnost mornarice. Ustvariti je torej hotel mornarico, ki bi
bila sposobna ubraniti Istro in Dalmacijo pred morebitnim italijanskim
napadom. Glavno pa je, da je imel namen mornarico zaupati predvsem
oficirjem tistih narodov, ki so bili najbolj zainteresirani, tj. Hrvatom in
Slovencem. Res je, da je v akademijo prihajalo vedno več nemških in ma-
džarskih gojencev, res je tudi, da je podedoval veliko nemških in madžar-
skih oficirjev. Toda njegovi eksponenti na Dunaju so bili vedno oficirji iz
naših krajev in Hrvaške. Slovenci in Hrvati so imeli v njegovem času oči-
tno najboljše možnosti za uveljavitev.
148 Marine-Almanach 1904, 320–7.
135
