Page 52 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 52
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
to na laguni.« Tu se odpre vprašanje, ki je precej tipično za ustno-zgodo-
vinsko metodo, ali gre dejansko za zgodovinski spomin lokalnega prebi-
valstva ali morda za prevzem in usvojitev informacij od izobražencev. Na
tem mestu ni mogoče razreševati tega vprašanja. Zato bom le izrazil hi-
potezo, da se je na izvirni lokalni spomin, ki je pripovedoval o prodaji lesa
beneškim trgovcem (ki je tudi dokazljiva in razširjena praksa v širšem
primorskem prostoru skozi ves zgodnji novi vek), na nek način cepila – re-
cimo ji – učena naracija o tem, da so Benečani opustošili kraške gozdove,
iz česar je pri nas nastal mit o tem, da Benetke stojijo na hrastih s Krasa.
Povsem mogoče je, da se je prelaganje odgovornosti za stanje gozdov
na Beneško Republiko pojavilo po njenem padcu konec 18. stoletja, ko so
Benetke postale prikladna žrtev, saj jih kot države ni bilo več. V to smer
napeljuje dejstvo, da se je tudi v Istri v 19. stoletju za osiromašenje gozdov
krivilo Benetke in hkrati, da je leta 1898 odklonilno mnenje na to tezo iz-
razila celo Komisija za pogozdovanje Krasa v Avstrijski mejni grofiji Istri:
»Uničenje kraških gošč se želi zmotno naprtiti Benetkam, ki so na-
sprotno gozdove varovale s strogimi zakoni; poleg tega s svojim trgo-
vanjem niso prodirali tako globoko v zaledje; niti ni pojmljivo, da bi
njihova ladjedelska dejavnost zahtevala tako ogromnih količin lesa«
(Babudieri 1986, 76).
Za konec bom podal par svojih pomislekov o nekaterih interpreta-
cijah in ugotovitvah Miroslava Pahorja. Najprej bi podvomil v pravilnost
njegove presoje, da »pomorsko tradicijo smo Slovenci nedvomno dobili od
Avstrije« in da so slovensko pomorsko tradicijo »ustvarili« furmani. Tu ne
gre toliko za vsaj navidezno protislovje teh dveh ugotovitev, saj je ustvar-
jalcev tradicije lahko več (in dejansko je v to družbo Pahor vključeval tudi
kmete). Zmotno se mi zdi mnenje, ki izhaja iz teh trditev, da se je »pomor-
ska tradicija« pojavila šele v 19. stoletju. Iz del drugih slovenskih zgodovi-
narjev, tudi njegovih sodobnikov, namreč vemo, da so pomorske dejavno-
sti med slovenskimi ljudmi bile prisotne že v zgodnjem novem veku, ko
naletimo na pomorske trgovce, ladjarje in mornarje. Po vsej verjetnosti k
Pahorjevemu pogledu botruje fokusiranje na 19. stoletje in obenem na ar-
hivske vire avstrijske vojaške mornarice. Zaradi tega pomorščake identi-
ficira z mornarji in oficirji na avstrijskih bojnih ladjah. A to je le del po-
morstva. Če pomorstvo enačimo z vojno mornarico, se moramo zavedati,
da Avstrija od ukinitve Uskokov kot pomorskih krajišnikov dolgo ni ime-
la svoje prave bojne mornarice. Zato, če bi želeli iskati vojne pomorščake
52
to na laguni.« Tu se odpre vprašanje, ki je precej tipično za ustno-zgodo-
vinsko metodo, ali gre dejansko za zgodovinski spomin lokalnega prebi-
valstva ali morda za prevzem in usvojitev informacij od izobražencev. Na
tem mestu ni mogoče razreševati tega vprašanja. Zato bom le izrazil hi-
potezo, da se je na izvirni lokalni spomin, ki je pripovedoval o prodaji lesa
beneškim trgovcem (ki je tudi dokazljiva in razširjena praksa v širšem
primorskem prostoru skozi ves zgodnji novi vek), na nek način cepila – re-
cimo ji – učena naracija o tem, da so Benečani opustošili kraške gozdove,
iz česar je pri nas nastal mit o tem, da Benetke stojijo na hrastih s Krasa.
Povsem mogoče je, da se je prelaganje odgovornosti za stanje gozdov
na Beneško Republiko pojavilo po njenem padcu konec 18. stoletja, ko so
Benetke postale prikladna žrtev, saj jih kot države ni bilo več. V to smer
napeljuje dejstvo, da se je tudi v Istri v 19. stoletju za osiromašenje gozdov
krivilo Benetke in hkrati, da je leta 1898 odklonilno mnenje na to tezo iz-
razila celo Komisija za pogozdovanje Krasa v Avstrijski mejni grofiji Istri:
»Uničenje kraških gošč se želi zmotno naprtiti Benetkam, ki so na-
sprotno gozdove varovale s strogimi zakoni; poleg tega s svojim trgo-
vanjem niso prodirali tako globoko v zaledje; niti ni pojmljivo, da bi
njihova ladjedelska dejavnost zahtevala tako ogromnih količin lesa«
(Babudieri 1986, 76).
Za konec bom podal par svojih pomislekov o nekaterih interpreta-
cijah in ugotovitvah Miroslava Pahorja. Najprej bi podvomil v pravilnost
njegove presoje, da »pomorsko tradicijo smo Slovenci nedvomno dobili od
Avstrije« in da so slovensko pomorsko tradicijo »ustvarili« furmani. Tu ne
gre toliko za vsaj navidezno protislovje teh dveh ugotovitev, saj je ustvar-
jalcev tradicije lahko več (in dejansko je v to družbo Pahor vključeval tudi
kmete). Zmotno se mi zdi mnenje, ki izhaja iz teh trditev, da se je »pomor-
ska tradicija« pojavila šele v 19. stoletju. Iz del drugih slovenskih zgodovi-
narjev, tudi njegovih sodobnikov, namreč vemo, da so pomorske dejavno-
sti med slovenskimi ljudmi bile prisotne že v zgodnjem novem veku, ko
naletimo na pomorske trgovce, ladjarje in mornarje. Po vsej verjetnosti k
Pahorjevemu pogledu botruje fokusiranje na 19. stoletje in obenem na ar-
hivske vire avstrijske vojaške mornarice. Zaradi tega pomorščake identi-
ficira z mornarji in oficirji na avstrijskih bojnih ladjah. A to je le del po-
morstva. Če pomorstvo enačimo z vojno mornarico, se moramo zavedati,
da Avstrija od ukinitve Uskokov kot pomorskih krajišnikov dolgo ni ime-
la svoje prave bojne mornarice. Zato, če bi želeli iskati vojne pomorščake
52
