Page 51 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
»Dobre pomorščake je treba iskati v hribih«: pristop Miroslava Pahorja k pomorski zgodovini
popolno učinkovitost ukrepov. Neimenovani tržaški plemič se je leta 1724
odločno postavil v bran kmečki gozdarski kompetenci v dopisu, ki nam
marsikaj pove in potrjuje.
»Zavrniti je treba trditev, da kmetje nimajo znanja o lesu, zaradi če-
sar naj ga ne bi mogli dobavljati ladjedelnici [squero] brez oškodova-
nja gozdov, ker z odvzemom lesa brez odbiranja pospešujejo njihovo
uničevanje. Po resnici povedano, kdor je podal ta fantazijski razlog,
je pokazal, kako slabo obvlada svoj poklic. Kdo pa je sploh lahko bolj
vešč gozda, kot kmet, ki se je v njem rodil, ki nikoli ne počne druge
dejavnosti, kot da seka, bodisi za popravilo domovanja, za vozove
in druge potrebe. Poleg tega, odkar obstaja tržaški pristan, je ved-
no obstajal tudi škver, kjer se je vselej gradil kakšen čoln ali ladja,
in nikakor ni znano, da bi se uporabljal kak drug les od tistega, ki so
ga prinašali kmetje iz omenjenih gospostev [Senožeče, Švarcenek in
Podgrad]. Zaradi tega se med njimi vedno najdejo ljudje, ki so dobro
vešči tega poklica, tako da tudi sam izmed svojih podložnikov, ki so
res maloštevilni [morda Socerb pri Trstu, op. A.P.], lahko naštejem
preko 20, ki so se vedno posvečali izdelavi vseh vrst lesa za kakršno-
koli ladjo, ki se lahko najde tu v Trstu in v bližini. Preden je bila uve-
dena prepoved izvoza lesa, so ga pogosto kupovali tudi Benečani. Če
so ti kmetje tega sposobni, prav gotovo ni med njimi niti enega, ki ne
bi odlično poznal razlike med cerom in gradnom, ki ne bi vedel, kate-
ri je zanič, če se nahaja na vetrovni legi ali ko je star in črviv, ki ne bi
poznal pravega časa za sečnjo, kar strogo upoštevajo. Na tej podlagi
je mogoče razumeti, da je pravo poznavanje lesa absolutno iskati pri
kmetu« (Babudieri 1986, 52–4).
To potrjuje Pahorjevo tezo o vključenosti kraških kmetov v ladje-
delsko panogo, kakor tudi njegovo mnenje, da je starejšega izvora. Stara
ni bila le trgovina, ampak tudi znanje o lesu za ladjedelstvo. Izkoriščanje
kraškega lesa se vselej povezuje z uničenjem gozdov na Krasu in Pahor je
zaznal tudi to. Pomembno a prezrto dejstvo je, da se na Krasu vedno po-
javljajo ista izvorna območja lesa, to so zlasti Senožeče, a tudi Švarcenek
in Podgrad, pri čemer slednji segata tudi v Brkine. To pomeni, da gozdovi
niso bili prisotni po vsem Krasu in da tam, kjer so se nahajali, so vendarle
obstali skozi stoletja. Med svojimi informatorji se je Pahor srečal tudi z iz-
ročilom, da Benetke stojijo na kraških hrastih, in vanj podvomil. »Vendar
vztrajno zatrjevanje vseh pripovedovalcev, da stojijo Benetke na kraških
cerih, gotovo pove, da so Povirci gotovo prodrli s svojimi piloti tudi v mes-
51
popolno učinkovitost ukrepov. Neimenovani tržaški plemič se je leta 1724
odločno postavil v bran kmečki gozdarski kompetenci v dopisu, ki nam
marsikaj pove in potrjuje.
»Zavrniti je treba trditev, da kmetje nimajo znanja o lesu, zaradi če-
sar naj ga ne bi mogli dobavljati ladjedelnici [squero] brez oškodova-
nja gozdov, ker z odvzemom lesa brez odbiranja pospešujejo njihovo
uničevanje. Po resnici povedano, kdor je podal ta fantazijski razlog,
je pokazal, kako slabo obvlada svoj poklic. Kdo pa je sploh lahko bolj
vešč gozda, kot kmet, ki se je v njem rodil, ki nikoli ne počne druge
dejavnosti, kot da seka, bodisi za popravilo domovanja, za vozove
in druge potrebe. Poleg tega, odkar obstaja tržaški pristan, je ved-
no obstajal tudi škver, kjer se je vselej gradil kakšen čoln ali ladja,
in nikakor ni znano, da bi se uporabljal kak drug les od tistega, ki so
ga prinašali kmetje iz omenjenih gospostev [Senožeče, Švarcenek in
Podgrad]. Zaradi tega se med njimi vedno najdejo ljudje, ki so dobro
vešči tega poklica, tako da tudi sam izmed svojih podložnikov, ki so
res maloštevilni [morda Socerb pri Trstu, op. A.P.], lahko naštejem
preko 20, ki so se vedno posvečali izdelavi vseh vrst lesa za kakršno-
koli ladjo, ki se lahko najde tu v Trstu in v bližini. Preden je bila uve-
dena prepoved izvoza lesa, so ga pogosto kupovali tudi Benečani. Če
so ti kmetje tega sposobni, prav gotovo ni med njimi niti enega, ki ne
bi odlično poznal razlike med cerom in gradnom, ki ne bi vedel, kate-
ri je zanič, če se nahaja na vetrovni legi ali ko je star in črviv, ki ne bi
poznal pravega časa za sečnjo, kar strogo upoštevajo. Na tej podlagi
je mogoče razumeti, da je pravo poznavanje lesa absolutno iskati pri
kmetu« (Babudieri 1986, 52–4).
To potrjuje Pahorjevo tezo o vključenosti kraških kmetov v ladje-
delsko panogo, kakor tudi njegovo mnenje, da je starejšega izvora. Stara
ni bila le trgovina, ampak tudi znanje o lesu za ladjedelstvo. Izkoriščanje
kraškega lesa se vselej povezuje z uničenjem gozdov na Krasu in Pahor je
zaznal tudi to. Pomembno a prezrto dejstvo je, da se na Krasu vedno po-
javljajo ista izvorna območja lesa, to so zlasti Senožeče, a tudi Švarcenek
in Podgrad, pri čemer slednji segata tudi v Brkine. To pomeni, da gozdovi
niso bili prisotni po vsem Krasu in da tam, kjer so se nahajali, so vendarle
obstali skozi stoletja. Med svojimi informatorji se je Pahor srečal tudi z iz-
ročilom, da Benetke stojijo na kraških hrastih, in vanj podvomil. »Vendar
vztrajno zatrjevanje vseh pripovedovalcev, da stojijo Benetke na kraških
cerih, gotovo pove, da so Povirci gotovo prodrli s svojimi piloti tudi v mes-
51
