Page 50 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
proces gradnje, ki po Pahorjevi presoji ni le na ravni dobavitelja surovi-
ne, temveč kmet v njej nastopa že kot nekakšen podizvajalec oziroma še
več – takega kmeta je interpretiral kot poslovnega sodelavca, kooperan-
ta v ladjedelništvu.
»Zelo pogosto se je zgodilo, da so prihajali naročniki z načrti […], šlo je
za pravo kooperacijo z ladjedelnicami. Nekateri pripovedovalci so ve-
deli povedati, da sta tako ravnali predvsem ladjedelnica sv. Marko in
Tržaški tehnični zavod.«
Po prikazani interpretativni poti je Miroslav Pahor identificiral dva
temeljna subjekta v slovenski pomorski zgodovini, kar lahko štejemo
med glavne rezultate njegovega raziskovalnega dela:
»Toda kdo je Slovencem sploh ustvaril pomorsko tradicijo? Odgovor
je jasen: Slovenski kmetje s svojo organizirano kooperacijo in slo-
venski furmani s svojo zavestno, neredko organizirano propagando.
Kooperacija je spravila pomorstvo v kmečko zavest, furmanstvo pa je
to razširilo na zavest malomeščanstva in revnejših obrtnikov. Za od-
hajanje slovenskega pomorskega kadra je važno predvsem furman-
stvo, tako tisto »nekaj boljše«, ki je skrbelo za poštne in potovalne ko-
čije, kakor tovorno furmanstvo, ki je prevažalo tovore v smeri proti
Trstu in drugim pristaniščem in od tam v smeri proti zaledju.«
Dobava lesenih polizdelkov za ladjedelništvo odpira nekaj vpra-
šanj, ki nas prikladno uvedejo v zaključne razmisleke o Pahorjevih zgo-
dovinskih raziskavah. Med informatorji v Senožečah in Povirju je zabele-
žil ljudsko izročilo o prodaji lesa za Benetke.
»Iz Povirja in okolice je šlo v Trst in Benetke ogromno hrastov vseh
vrst. Vsi pripovedovalci zatrjujejo, da je trgovina s hrastom za potre-
be pristanišč, ladjedelništva, predvsem pa za potrebe Benetk v njiho-
vi družinski tradiciji obstajala za nekaj stoletij nazaj. V dveh prime-
rih smo zabeležili stavek: ‹Moj ded mi je pravil, da je slišal od svojega
deda, da so Benečani kupovali naše cere›. Že ta stavek pomakne cero-
vo trgovino za stoletje in pol nazaj. Če bi imeli možnost iti še bolj na-
zaj, bi verjetno ugotavljali kaj podobnega. Vsekakor je bila to zelo sta-
ra trgovina.«
Prodajo kraškega lesa beneškim trgovcem je mogoče potrditi tudi s
pisnimi viri, med drugim je bila prepovedana tako v prvi polovici 18. kot
sredi 19. stoletja, kar na eni strani kaže na njen obstoj, na drugi pa na ne-
50
proces gradnje, ki po Pahorjevi presoji ni le na ravni dobavitelja surovi-
ne, temveč kmet v njej nastopa že kot nekakšen podizvajalec oziroma še
več – takega kmeta je interpretiral kot poslovnega sodelavca, kooperan-
ta v ladjedelništvu.
»Zelo pogosto se je zgodilo, da so prihajali naročniki z načrti […], šlo je
za pravo kooperacijo z ladjedelnicami. Nekateri pripovedovalci so ve-
deli povedati, da sta tako ravnali predvsem ladjedelnica sv. Marko in
Tržaški tehnični zavod.«
Po prikazani interpretativni poti je Miroslav Pahor identificiral dva
temeljna subjekta v slovenski pomorski zgodovini, kar lahko štejemo
med glavne rezultate njegovega raziskovalnega dela:
»Toda kdo je Slovencem sploh ustvaril pomorsko tradicijo? Odgovor
je jasen: Slovenski kmetje s svojo organizirano kooperacijo in slo-
venski furmani s svojo zavestno, neredko organizirano propagando.
Kooperacija je spravila pomorstvo v kmečko zavest, furmanstvo pa je
to razširilo na zavest malomeščanstva in revnejših obrtnikov. Za od-
hajanje slovenskega pomorskega kadra je važno predvsem furman-
stvo, tako tisto »nekaj boljše«, ki je skrbelo za poštne in potovalne ko-
čije, kakor tovorno furmanstvo, ki je prevažalo tovore v smeri proti
Trstu in drugim pristaniščem in od tam v smeri proti zaledju.«
Dobava lesenih polizdelkov za ladjedelništvo odpira nekaj vpra-
šanj, ki nas prikladno uvedejo v zaključne razmisleke o Pahorjevih zgo-
dovinskih raziskavah. Med informatorji v Senožečah in Povirju je zabele-
žil ljudsko izročilo o prodaji lesa za Benetke.
»Iz Povirja in okolice je šlo v Trst in Benetke ogromno hrastov vseh
vrst. Vsi pripovedovalci zatrjujejo, da je trgovina s hrastom za potre-
be pristanišč, ladjedelništva, predvsem pa za potrebe Benetk v njiho-
vi družinski tradiciji obstajala za nekaj stoletij nazaj. V dveh prime-
rih smo zabeležili stavek: ‹Moj ded mi je pravil, da je slišal od svojega
deda, da so Benečani kupovali naše cere›. Že ta stavek pomakne cero-
vo trgovino za stoletje in pol nazaj. Če bi imeli možnost iti še bolj na-
zaj, bi verjetno ugotavljali kaj podobnega. Vsekakor je bila to zelo sta-
ra trgovina.«
Prodajo kraškega lesa beneškim trgovcem je mogoče potrditi tudi s
pisnimi viri, med drugim je bila prepovedana tako v prvi polovici 18. kot
sredi 19. stoletja, kar na eni strani kaže na njen obstoj, na drugi pa na ne-
50
